Svoje prve kratke zgodbice Domači zverinjak, ki so bile objavljene v mladinski reviji Galeb, sem pisala v prvi osebi, iz perspektive otroka. Želela sem zlesti v čevlje svoje takrat desetletne hčerke. Model za svoj literarni lik sem imela tako vedno pri roki, zaradi česar se mi je dozdevalo, da vem, kako razmišlja. A ti izposojeni čeveljčki so me kmalu ožulili, kar je pogosta začetniška napaka. Želela sem si povedati več, predvsem pa z drugačnimi besedami, kot bi to prepričljivo počela desetletnica.

Če razmišljam za nazaj, razlog za mojo odločitev ni bila zgolj osebna okoliščina. Mislim, da je name (nezavedno) vplivalo tudi prebiranje revij za otroke in mladostnike, kjer sem pogosto naletela na tak tip pripovedi, ki meni – vsaj za zdaj – ni pisan na kožo. Da ne bo pomote, ne gre za podcenjevanje! Če avtorju oziroma avtorici uspe ujeti avtentični otroški glas, je to lahko ena od najzanimivejših perspektiv. Najdemo jo v odlični seriji petih knjig o enajstletni Polleke Guusa Kuijerja, ki je za svoj opus prejel nagrado Astrid Lindgren. Pa tudi v večkrat nagrajeni zbirki pesmi Molitvice s stopnic Petra Svetine.

A mene je nagovorila neka druga Svetinova knjiga. Natančno se spominjam trenutka, ko sem v roke dobila njegovo Ropotarno. Sami (odrasli) čudaki in nebrzdane besedne igrarije! Prešinilo me je, da bi tudi sama lahko pisala tako. Pri tem ni šlo za posnemanje vzornika, ampak za prepoznanje same sebe (kot pisateljice) v delih »sorodnika«. Minilo je še nekaj let, da me je takšen »svetinovsko« odtrgan lik poiskal sam od sebe: upokojena učiteljica šivanja, ki sovraži šivanje, a – kot spozna po čudežnem naključju – ljubi potovanja in spoznavanje nenavadnih ljudi. Tudi njo je navdihnila resnična oseba, in sicer stara teta mojih dveh otrok.

V Gospe s klobukom sem se odločila za tretjeosebno pripoved, kar mi je omogočilo večjo vsebinsko in slogovno sproščenost. V družbi glavne protagonistke sem se odlično počutila, in kot bi mignil, sva na kovčekmobilu prispeli do sredine knjige. Na tej »prelomni« točki me je urednica Irena Matko Lukan opozorila, da je med številnimi (stranskimi) literarnimi liki le en deček, ostali junaki pa so vsi po vrsti že krepko sredi srednjih let ali še starejši. Namignila mi je, da bi bilo fino, če bi v knjigo bolj aktivno vključila tudi kakšnega otroka. Ob uredničini pripombi sem se zavedla, da sama do takrat na svoje literarne junakinje in junake sploh nisem gledala skozi prizmo starosti. Po premisleku sem v zgodbo pripeljala cel avtobus otrok, med njimi deklico Marino, ki se z gospo Ljudmilo spoprijatelji.

Vprašanje o starosti »gospe s klobukom« so mi nekajkrat zastavili tudi ob izidu knjige, saj se je marsikomu zdelo nenavadno, da je glavna protagonistka dela za otroke upokojenka. Starejše ženske in moški sicer niso blazna redkost v mladinskem leposlovju. A praviloma se pojavljajo v tandemu z otroki. Tak par sta denimo tudi dedek in vnučka iz izvrstne knjige Moj dedek in jaz in pujsa Babi Marjolijn Hof. V knjigi imata deklica in dedek prisrčen odnos, poln iskrivih domislic. A najbolj navduši njuna popolna enakovrednost: oba sta enako navihana, včasih zrela, drugič otročja. In ob takšnem vrhunskem pisanju se boleče zaveš vseh stereotipnih kalupov, v katere (pod)povprečna mladinska literatura še vedno tlači tako otroke kot starejše, ki jih pogosto obravnava pokroviteljsko.

Včasih starejši liki v knjigah za otroke nastopajo tudi samostojno. Eden od takšnih je priljubljeni gospod Filodendron iz istoimenske serije knjig Andreja Rozmana Roze. Pri branju tovrstnih knjig, med katere spada tudi moja Gospa s klobukom, ne gre toliko za otroško identifikacijo z glavnim protagonistom, ampak prej za fascinacijo nad njim. Gospa Ljudmila mlade bralce očara s svojim nenavadnim prevoznim sredstvom in papigo Ara Bello, ki ji sedi na rami, pa tudi s svojo neposrednostjo in samosvojostjo; gospod Filodendron pa jih zabava s svojo trčenostjo.

A seveda v knjigah – in zares! – ne obstajajo le zabavni starčki. Nekateri od njih so prave nergave sitnobe, ki rade kritizirajo vse po vrsti. Taka je denimo stara kokoš iz moje nove knjige Koko Dajsa v mestu, ki je tik pred izidom. Kdo od nas pa ne pozna »čuvajke«, ki živi v pritličnem stanovanju stanovanjskega bloka in opreza za sosedi? A ker so prepoznavne človeške lastnosti odete v kurje perje, se jim lahko smejimo brez slabe vesti.

Poslanstvo sivolasih in gubastih junakov pa ni vedno le zabavanje bralcev. Včasih s svojim raskavim glasom spregovorijo o resnejših temah: o odrinjenosti starejših v današnji družbi, kot denimo v odlični slikanici O kravi, ki je lajala v luno Ide Mlakar in Petra Škerla; o demenci – v slikanici Zakaj je babica jezna Lele B. Njatin in Alenke Sottler; o travmatični izkušnji vojne, pred zasledovanjem katere teče naslovni junak v Zgodbi gospoda Sommerja Patricka Süskinda.

Prepričana sem, da nisi nikoli prestar, da bi bral dobro otroško in mladinsko literaturo. Pa tudi, da bi nastopal v njej, ne!

Maša Ogrizek