Eno je neizpodbitno. Vse, kar se rodi, tudi umre. Pika. Morbidno, če vprašate mene, a dejstvo, pred katerim si ne moremo zatiskati oči. Vsaj ne dolgo. Sodobna vzgoja je pogosto preveč zaščitniška, kar poleg pretirane skrbi, da bi se otrok umazal, okužil ali se kakorkoli poškodoval, vključuje tudi kopico tabujev, da ne bi otrok kakorkoli prizadeli ali poškodovali. »Da ne bo slučajno doživel kakšne frustracije!« rečejo starši s takim zanosom, da se ustrašim, da je otrok krhek kot kreker in se bo razcefral na kosce ob samo nespametni izbiri besed. Starši, dobro jutro!

ŽIVLJENJE JE MORDA LAHKO PRAVLJICA, A TUDI VSAKA PRAVLJICA NOSI V SEBI ZAPLETE, ZMAJE IN ČAROVNICE, CELO KRUTOSTI, TEŽAVE IN KUP VZPONOV IN PADCEV, S KATERIMI SE JUNAKI SPOPADAJO, UČIJO, BORIJO IN PREŽIVIJO. ŠELE POTEM SLEDI SREČA OZIROMA OBIČAJNO SREČEN KONEC. MISLIM, DA JE ŽIVLJNJE PRECEJ PODOBNO.

S prevelikim zaščitništvom ne moremo otroka pripraviti na življenje. Saj ne bo večno živel v nežnem milnem mehurčku, obdan s prijaznimi, krilatimi vilami, ki mu bodo stregle, in neoporečnim okoljem. Tako življenje ne obstaja, in če tega otroku ne morete večno zagotoviti, je bolje, da ga pripravite tudi na težave. Ni treba grobo in neizprosno iskati problemov in konfliktov, da se bo otrok učil! Težave in tovrstne učne situacije pridejo same, če jih želimo ali ne.

Vsako življenje sestavljajo bolezni in izgube. Ne samo ozdravljive bolezni in razpad zvez, ločitve, še bolj dokončne izgube, kot je smrt. Otroku prihraniti žalost in vsa spremljajoča čustva ob trajni izgubi je nemogoče in tudi poskušati je napačno. Se strinjam, da je izredno težko. Res je. Mlajši je otrok, težje je, ker ne razume. Ker ne more razumeti. Zato otroci izražajo strah, jezo, obup, žalost in se vedejo, kot se pač znajo in zmorejo glede na široko paleto čustev, s katerimi se morda spopadajo prvič. Odrasli, ki so otroku blizu, so v takih situacijah pogosto tudi sami deležni izgube. Koliko otrok ostane brez enega od staršev ali obeh, tega podatka nimam, a vsak otrok, ki se sreča s tako izkušnjo, je en otrok preveč. Pa ne mislim zato, ker hočem otroke pretirano zaščititi, a to je huda preizkušnja. Prav zaradi prizadetosti in zmedenosti odraslih so otroci v svoji stiski pogosto prezrti.

O SMRTI SE JE TREBA POGOVARJATI. PRILOŽNOST ZA PRVI RESEN POGOVOR O SMRTI JE TAKRAT, KO IZGUBIMO HIŠNEGA LJUBLJENČKA, MORDA DRUŽINSKE ZNANCE ALI NEKOGA, KI GA JE OTROK POZNAL. POGOVARJATI SE MORAMO O TEM, DA SE LAHKO VSAKEMU ZGODI, KER NISMO NEUMRLJIVI, A STORIMO, KAR JE V NAŠI MOČI, DA ŽIVIMO POLNO IN ZADOVOLJNO ŽIVLJENJE.

Naslednje logično vprašanje je, kako preboleti izgubo? Sploh lahko govorimo o »zdravem prebolevanju«? Si kar predstavljam, da se sprašujete, kako naj bi to bilo. Je prav, da nekdo kriči od bolečine ali da zadrži solze? Je jeza upravičena ali ne? Je boljša otopelost ali razgrajanje? Ne glede na to, kar počnemo, umrli ne bo oživel. To je dokončno. Verjetno je prav to tisto, kar je najtežje. Še toliko bolj težko je otroku, ki mu je umrl starš. Izgubil je starša, z njim pa občutek varnosti in sprejetosti. In potem vsi skrušeni obrazi okrog njega. Ves obup in globoka žalost. Pomislite. On pa nebogljen, majhen in sam. Si predstavljate, kako se počuti? Pa dodajte še skrbne »tetice«, ki vzdihujejo, kako bo revež, ubožček, sam odraščal? Si predstavljate velike solzne oči sredi drobnega obrazka, ki izgubljeno iščejo oporo.

Otrokova potreba po preživetju je velika in samoohranitveni nagon jim pomaga, da prebrodijo tudi hude stiske. Škodo običajno dela okolica, odrasli, ki otroka potiskajo stran, ga pretirano pomilujejo in stisko večajo, namesto da bi jo skupaj obvladovali. Čeprav ne dvomim, da vse počnejo in govorijo z dobrimi nameni in iskreno skrbjo. Kako ravnati, ko otrok doživi izgubo?

O SMRTI NIKOLI NE LEPOREČIMO!

Pomirjanje v smislu, da smo nekoga izgubili, da je umrl, ker je bil bolan, ker ga je imel Bog rad in ga je vzel k sebi, da je zaspal ipd., vse skupaj poslabša. Pomislite! Z zornega kota otroka je to tako: če smo nekoga izgubili in ga ne bo več, pomeni, da lahko izgubimo tudi njega. Posledica je strah. Če je umrl, ker je bil bolan, otrok pomisli, kolikokrat je bil že sam bolan, in takoj, ko dobi prvi napad kašlja ali vročine, pomisli, da bo umrl. Posledica je zagotovo huda stiska, ki ne pripomore k okrevanju. Če mu poskušamo pomagati z vero, da je umrlega Bog vzel k sebi, ker je bil dober, se bo otrok bal, in to toliko bolj, če bo dober in priden, kot odrasli radi rečejo. Če rečemo, da je umrli »zaspal«, lahko pričakujemo najmanj nespečnost. Če rečemo, da je umrlemu nehalo biti srce, se bo otrok ustrašil, ko se mu bo po aktivnosti začel umirjati srčni ritem in srca ne bo več čutil, na primer pred spanjem. Seveda si ne bo upal zaspati, ker potem ne more spremljati srčnega utripa. Vse to in še več so spremljevalci izgube in zdi se, da se otroku ne da nikakor pomagati. Poleg tega, če gre za ljubljeno, bližnjo osebo, je treba razumeti še stisko starša, ki ostane sam z otrokom.

KAJ TOREJ STORITI, KAKO KAR NAJLAŽJE PREBRODITI TEŽKO OBDOBJE? S POGOVOROM. TUDI S POMOČJO KNJIG, PRAVLJIC IN POEZIJE. POČASI, UMIRJENO IN REALNO. OTROCI POTREBUJEJO PREPROSTE, ODKRITE IN NATANČNE INFORMACIJE.

Če ne znate presoditi, koliko mu lahko povemo, si pomagajte s slikanicami (npr. s priporočilnega seznama) in zgolj poslušajte, kaj bo povedal, kaj bo vprašal, in mu kratko in jasno odgovarjajte. Otrok ne sprašujte več, kot lahko razume, saj sam postavlja vprašanja, ki ne presegajo njegovega dojemanja in predstavljivosti. Zgodilo se je in vsem se to zgodi. »Škoda, da boš umrla, ampak tako pač je,« lahko reče petletni otrok in misli popolnoma resno, čeprav take izgube še ni doživel. Morda je bil kdaj na pogrebu, morda mu je o tem kdo pripovedoval. Normalno je, da smo žalostni, da smo prestrašeni, in vsako čustvo, ki ga občutimo, je normalno. Otroku pojasnimo, da ni ničesar kriv, da ne bi mogli ničesar spremeniti, da nihče ne umre nalašč in da ga ne bomo pozabili. Dovolimo mu, da izraža svoja čustva, ne poskušajmo skrivati svoje žalosti in osredotočimo se na vse lepo, kar smo skupaj doživeli. Peljimo ga na pogreb, da bo videl, kako smo se poslovili. Naj pove na svoj način, kako občuti izgubo, s pismom ali risbico, ki jo potem položi na pokojnikov grob. Morda besed, da bi izrazil vso paleto čustev, s katerimi se srečuje, sploh še ne pozna. V takih primerih je otroška risba terapevtska. Naj nam ne bo neprijetno, če se otrok sredi žalosti odloči in se začne zabavati, nato naslednji trenutek spet joče in se morda celo jezi na pokojnika. Tudi to je normalno, saj se pri mlajših čustva hitreje in intenzivneje menjajo. Kar pa ne pomeni, da ne razumejo in niso v stiski. Pogosto se bojijo, da bodo pokojnika pozabili. Otroku dajmo foto album, da se bo lahko spominjal. Dovolimo žalovati.

In kadar se zgodi, da štiriletnik vpraša: »Mi boš prižgala svečko, ko bom umrl?«, ni potrebno, da omedlimo. Takrat je čas, da smo z njim odkriti, se o tem pogovarjamo, ker bo tako tudi v težkih situacijah lažje razkrival in ubesedil svoja čustva. Verjetno ste že kdaj padli v nemilost mlade tašče, ki jo je vnuk, vaš sin, vprašal: »A si ti že stara in boš kmalu umrla?« Sliši se zelo kruto, a je zadrega odveč. Vnuk je želel povedati, da ve, da ljudje umremo, a s tem se je zagotovo ukvarjal zato, ker mu izguba ne bi bila ljuba. Običajno samo želi potrditev v smislu: »Enkrat bom, ampak ne še zdaj.« To ga pomiri. Na vprašanje: »Kdaj pa boš?« preprosto odgovorimo: »Tega nihče ne ve, verjetno še ne kmalu.« Boste videli, s tem se bo preprosto strinjal in morda dobite celo objem.

Tudi pri igri vlog, v kotičkih, v vrtcu in drugje lahko opazite podobne igre, ko se otroci igrajo, da so umrli, imajo pogreb, prižigajo svečke in podobno ter se tako igraje pripravljajo na to, da bomo vsi, ki smo kdaj živeli, nekoč tudi umrli. Tako pač je.

Nina Mav Hrovat