Večerno branje je ena od redkih rutin, ki so se pri nas doma res prijele. Mulce je pač treba zvečer ob neki dogledni uri spraviti v postelje. Če ne drugega, je mogoče, ko spijo, še kaj narediti. Sploh so pa tako možnosti, da se zjutraj spravijo iz postelj in spokajo v vrtec in šolo, dosti boljše. In akcija večernega branja jih nekako pripelje na pol poti. Umiti in v pižamah se drenjajo na ustreznem kosu pohištva, pa čeprav ob tem čebljajo in se krohotajo. Zelo priročno je, da so strokovnjaki za vzgojo na naši strani in izpostavljajo dobrobiti tovrstnega družinskega branja (glej npr. Nina Mav Hrovat: Kako navdušiti otroka za branje ali Eva Hrovat Kuhar: Izzivi sodobne vzgoje, Miš, 2017) – z nekaj tiščanja in dobro knjigo na sredi. Sicer bi naju z možem zvečer, ko vpijeva: »Čez deset minut berem _______ (vstavi aktualni naslov),« še pekla vest. Boljše motivacije za zagnano umivanje zob in fokusirano oblačenje pižame namreč za zdaj ne poznava.

Ampak zabava se, za najstarejša in najbolj odgovorna člana gospodinjstva, ki izvajata program večernega branja, začne že na ravni izbire. Če sva pri vzgoji bolj kot ne samouka, s kakšno prebrano knjigo in opazovanjem tujih otrok na igrišču za sabo, lahko pri izbiranju dobre literature vendarle uporabiva znanja in izkušnje, ki jih prinesejo leta ravnanja s knjigami. Literarni kritiki sploh radi razpečavamo dobre knjige, posebej dobrodošli pa so izzivi, kakršni so iskanje ustreznih knjig za različne profile še ne bralcev ali iskanje knjig za specifične heteromorfne skupine bralcev. Npr. iskanje dobre knjige za skupinsko večerno branje tri-, pet-, deset- in 35-letnika.

Zvečer, ko se nadrenjamo v postelji, torej pride v poštev samo crossover, večnaslovniška literatura, taka, ki se desetletnici ne bo zdela »k’r neki«, ki bo poskočnega petletnika obdržala v naročju, ki zanima triletnika in navdušuje 35-letnika, ker se brez navdušenja v interpretovem glasu že na začetku pogori.

Ilustracije

Brez ilustracij ne gre, te so pravzaprav tisto, kar triletnika obdrži v naročju, ko prebiramo knjige, namenjene (mnogo) starejšim bralcem. Na trg prihaja široka ponudba bogato ilustriranih knjig. V slovenskem kulturnem prostoru ustvarja kar nekaj izjemnih ilustratorjev, njihov izraz pa vseskozi dopolnjujejo prevodi iz širšega kulturnega prostora. S tem pa se povečuje tudi odgovornost priporočevalca in navduševalca.

MOČNE VIZUALNE PODOBE, S KATERIMI OTROKU ODSTIRAMO PLASTI SVETA, KI GA OBKROŽA, POMEMBNO SOOBLIKUJEJO NJEGOV SVET, NJEGOV SPOZNAVNI APARAT – NJEGOV OKUS ZA VSE ŽIVLJENJE.

Ob premisleku poplave ilustriranih slikanic na našem trgu hitro pridemo do vprašanja kiča. Boštjan Narat se v svojem premisleku kiča nasloni na Milana Kundero in njegov premislek kiča v Neznosni lahkosti bivanja: kič je »absolutno zanikanje dreka. Dreka se drži nekaj paradoksalnega: je nujen del življenja in hkrati tisti element, ob katerem čutimo nelagodje. Zanikati nelagodje pa pomeni zanikati življenje v njegovi polnosti in mnogoplastnosti. Zato je kič smrt.« (glej npr. Boštjan Narat, »Katalena: umetniško gledano je vojna hvaležna tema«, MMC – rtvslo.si, 2018)

Morda se nam na prvi pogled zdi, da drek in nelagodje vendarle ne spadata v otroško ilustracijo. Pa vendarle dobra otroška ilustracija potrebuje globino, potrebuje življenje. Plehka, prazna ilustracija, ki povezuje elemente, ki se nam zdijo »lepi« na prvo žogo, bo tudi pritegnila bralca/opazovalca zgolj na prvo žogo, ne glede na njegovo starost. K (zgolj) prikupnim, z bleščicami posutim medvedkom se z otroki težko vračamo znova in znova, tako kot slej ko prej usahne ljubezen do sladkorne pene, če jo postrežemo za vsak obrok.

ČAR DOBRE ILUSTRACIJE JE V VEČPLASTNOSTI, H KATERI SE LAHKO VEDNO ZNOVA VRAČAMO IN JO NA NOVO ODKRIVAMO. TAKŠNA ILUSTRACIJA IZ TEKSTA VLEČE RAZNOTERE NITI, IZ NJIH TKE NOVE POTI ZA BRALCA IN VČASIH UHODI KAKŠNO POVSEM SVOJO.

O tovrstni naravi ilustracij Damijana Stepančiča je ob premisleku lastnega ustvarjanja spregovoril Peter Svetina: o Stepančičevi ilustraciji globoke sence, v katero pade čriček Genadij, ko se zakotali po bregu, da bi pomendral – vse. Stepančič je zgodbo o čričku ilustriral z »veliko temno senco, ki deluje kot ribnik, in znotraj plava krokodil« (Peter Svetina: »Literatura, zrak in voda: a literatura pomaga preživet?« Publikacija Knjižnica srce mesta, MKL, 2018). Svetinova zgodba o čričku je mnogo več kot zgodba o čričku, ki se rad kotali po hribu, in Stepančičeva ilustracija je mnogo več kot ilustracija sence, ki jo pri tem na hrib mečejo drevesa. Bralec pa se lahko ob tem krohota neverjetnim prigodam objestnega črička ali pa se (pre)pusti nelagodju in pade v senco.

Kot ugotavljam v praksi, je dobra ilustracija pravzaprav vedno crossover ilustracija. Ilustracije Petra Škerla, s katerimi je na novo pot pospremil vedno aktualne Butalce Frana Milčinskega, bi težko označili za otroške. Pred nami je črno-bela risba, popackana z odtenki rjave, ki prinaša atmosfero blatne butalske zakotnosti – »Nastane smešna, čudovito grda knjiga, ena sama lepota.« (Pavle Učakar, v: Fran Milčinski, Butalci, Mladinska knjiga, 2018) Pa smo to čudovito grdo knjigo hitro vzeli za svojo. Kompleksnost ilustracij in številne niti, s katerimi Škerl sledi tekstu, so nas vse prikovali med blazine, za knjigo, v tišino opazovanja, s kakšno besedo komentarja.

Veliko akcije in humorja

Brez tega ne gre. Ena na ena, z enim sobralcem v naročju, ali pa, ko gre za najstarejšo bralko, solo v tišini svoje sobe – se prileže tudi bolj počasna, nežna ali pa smrtno resna literatura. V družbi pa se dogaja in smeji in potem je dobro, če nam pritegnejo še literarni junaki. Saj ni treba, da se smeji ves čas. Pravzaprav imamo najraje takšne knjige, kjer humor sem in tja priostri, začini ali pa zaokroži avtorjev pogled na svet. Včasih, na primer pri Butalcih, se bolj sofisticiranim neumnostim smejimo samo starejši bralci, mlajši pa potem pritegnejo, da ne bi izpadli nepoučeni, potem pa se razvije debata o logičnih spodrsljajih, ki konec koncev niso lastni samo Butalcem. Spet drugič se smeji predvsem mlajši del sobralske druščine, starejše pa avtorjev kompleksni opis sveta, pa čeprav komično priostren, pusti z debelim cmokom v grlu, pa naj gre za Svetinove ježevce, čričke in lenivce ali pa za Pikin premislek o odraščanju. Saj s humorjem je podobno kot z ilustracijo, tistega na prvo žogo, ki nas nasmeji, ne da bi odpiral kakšne kamre neugodja, se hitro naveličamo.

Pravice bralcev

Daniel Pennac je v svoji knjigi Čudežno potovanje izpostavil deset pravic bralcev:

• da ne beremo,
• da preskakujemo strani,
• da knjige ne dokončamo,
• da ponovno beremo,
• da beremo karkoli,
• da beremo kjerkoli,
• da beremo iz užitka,
• da listamo po knjigah,
• da beremo naglas,
• da o prebranem molčimo.

Pri nas se teh pravic precej držimo, pa čeprav slučajno – svoje bralske navade smo namreč razvili, ne da bi poznali Pennacove pravice, ki nam očividno pripadajo.

Nam je še posebej blizu zadnja, deseta pravica. Včasih se ob kakšni knjigi razvname dolga debata, še posebej priročna zato, ker greš pozneje spat, če dolgo debatiraš, in če so tvoji argumenti dobro osnovani, mami ali oči pozneje spregledata trik in debata kar traja in traja. Tako smo imeli ob Svetinovem Ušesu sveta dolg pogovor o tem, koga so pri nas doma sama usta, kdo je pa bolj uho in kako se to včasih poklopi, včasih pa ima uho ust čez glavo ali pa uho sámo potrebuje eno uho, da je potem spet lahko uho za druge.

Spet drugič ne gre toliko za pogovor kot za to, da junake vzamemo za svoje. Trenutno imam doma tri Kapitane Gatnike, ki se občasno spremenijo v hudiče, ki bi kar naprej gledali pod kikle (tisti, ki sledijo najboljši domači produkciji za otroke in so prebirali Svetinovega Soseda pod stropom, že vedo, kje so jih pobrali).

Ne tako redko pa se zgodi, da pustimo zgodbi, da obleži. Ne pozabljena, ampak pospravljena pri vsakem sobralcu posebej. Včasih se potem po več tednih in mnogo knjigah spet srečamo ob njej in tako ugotovimo, da smo jo vsi nosili s sabo, jo razvijali vsak v svojo smer … Največkrat pa ji kar pustimo, da se udomači v različnih svetovih in dobi različne pomene. Včasih nam pač ni do tega, da bi o knjigah kaj dosti govorili.

Da beremo karkoli …

Bralcem se seveda pusti, da berejo karkoli. Jaz, pri najmlajših dveh bralcih tudi v vlogi osnovnega pripomočka za branje, pa ne berem česarkoli. Merilo cenzure je kakovost – plehkih zgodbic o cukrastih medvedkih in pogumnih avtomobilčkih mami in oči ne bereta. Nekaj časa so se Mavrične vile nosile v branje k babici in v knjižnici so se prelistavale svetlikajoče se božične kartonke. Zdaj pa so nemalokrat bolj zahtevni od naju, čeprav vsak z nekoliko samosvojim okusom, ki se pri najmlajšem resda šele oblikuje, pri najstarejši pa že hudo udarja na plan. Tako ena na ena včasih čisto paše prebrati kakšno knjigo, ki ni ravno umetniški presežek, ima pa kakšno specifično kvaliteto, npr. zanimive ilustracije, kakšen neobičajen pripovedni prijem … V štiri ali pet pa se to ne obnese, za slogo ob skupinskem branju potrebujemo kakovosten paket, sicer se zgodi upor.

Včasih se sicer zgodi, da začnemo brati kakšno res dobro knjigo, pa nas ne potegne, vsaj ne vseh, knjigo, ki vendarle odstira tiste dele sveta, ki še ne mejijo na svetove vseh sobralcev in jih kot takih še ne nagovarjajo. Takrat jo pač odložimo in še malo počakamo. Velikokrat se zgodi, da jim je čez nekaj let zelo všeč.

PO MOJEM MNENJU NI NOBENE ŠKODE, ČE OTROKOM BEREMO KNJIGE, KI NAJ JIM POSLUŠALCI ŠE NE BI BILI DORASLI. NEMALOKRAT NAS PRESENETIJO IN SKUPAJ UŽIVAMO V RES DOBRI KNJIGI.

Včasih pa se zatakne in pač preizkusimo tretjo pravico bralcev.

Kaj torej beremo vsi skupaj?

Večerne pol ure s knjigo na sredini je osrednji del našega družinskega branja. Včasih se zgodi, da kakšnega bralca čez dan povsem izgubimo. Pridejo meseci, ko se mu/ji/mi sploh ne da brati. Ampak večerno branje je iz tega absolutno izvzeto. Ker ni samo branje. Je nekakšen posvet, zabava zaprtega tipa. Verjetno ni treba poudarjati, da mami nima vstopa, ko bere oči iz svojega repertoarja. In obratno.

Zato izbira knjige ni hec. V branju ali na čakalni listi so dela, ki jih tako ali drugače poznam, pa naj gre za avtorja (Peter Svetina), zbirko (Kapitan Gatnik) ali kultno literarno delo (Pika Nogavička, Medved Pu). Ko »pozabljam« knjige po hiši, z veseljem eksperimentiram s knjigami, ki jih še ne poznam prav dobro in so npr. tudi pri meni še v branju. Sprotno posvetovanje o kakovosti knjige med literarnim kritikom in ciljno publiko je super stvar. Sploh pa je v redu, če počasi pridejo na svoj bralski okus. Da vedo, da domača priporočila niso edina pot do dobre knjige, da so tukaj še hruške pa knjižničarji in sošolci, ki so se v preteklosti izkazali kot »tisti z dobrim okusom«. Pri večernem branju pa tega eksperimentiranja ni, pa čeprav jemljemo v roke raznovrsten nabor knjig, od tistih, ki so namenjene mlajšim bralcem (Kdo bo danes glavni, Bombonček za dedija Edija), tistim malo starejšim (Kapitan Gatnik, Srečni Luka) ali predvsem ta velikim (Butalci). Ne nazadnje vse našteto po mojem mnenju pade med crossover literaturo.

Izbira literarne zvrsti, ki se za večerno branje najbolj obnese, ni presenetljiva – jaz imam najboljše izkušnje s kratkimi zgodbami ali romani, ki se jih da »lomiti« na vsakovečerne porcije. Po drugi strani se na »oči večere« berejo stripi – o tem sicer vem bore malo, jaz slišim samo krohot, ki prihaja izza zaprtih vrat. Pa pri kosilu se jim potem izmuzne kakšna pripomba o švohotnem Obeliksu ali Lakotniku.

Po pravici povedano, skozi vrata ni slišati samo krohota, ampak tudi zamolkle dramatične učinke, bobneči bas neustrašnih junakov … Ker, ko padeva v dramatizacijo, pristane jakost najinega glasu mnogo nad sobno. Glasno branje z vsemi čudnimi glasovi in posebnimi učinki sicer verjetno koristi predvsem nama. Maturitetni preizkus branja bi bilo tako smiselno ponavljati po večerni praksi z lastnimi mulci ali pa bodočim maturantom za kakšen večer posoditi pikolovsko publiko in primerno čtivo, ki potegne bralca, da vpije »Tralalalala! … Moč spodnjega perila!« Sobralci pa v zboru za njim.

Tina Bilban

<!– 1526902686367 –>