Kot pedagoška delavka v vrtcu se že od začetka svoje kariere srečujem tudi s tragičnimi zgodbami, kjer so otroci deležni več gorja, kot so si ga nekateri odrasli zmožni predstavljati. Ne govorim o večini otrok, saj so takšne izkušnje na srečo večini prihranjene. Gre za tiste posameznike, ki obupano ždijo v kakšnem kotu igralnice in poskušajo ostati neopaženi. Za tiste male radovedne glavice, ki nenadoma izgubijo zanimanje za svet okrog sebe. Za iskrive očke, ki postanejo otožne. Za take otroke gre.

Ločitev staršev ali razpad zunajzakonske skupnosti (glede na to, da velik del družin živi v zunajzakonski skupnosti) je za otroka stresno in težko obdobje. Ločitve so v zadnjih desetletjih postale pogost pojav.

ZA VSE ČLANE DRUŽINE POMENI LOČITEV BOLEČE IN STRESNO DOGAJANJE IN OBIČAJNO PRAV OTROCI (NEHOTE) UTRPIJO NAJVEČ ŠKODE.

Pogosto so tudi prepričani, da so nekako krivi za ločitev, zato se spopadajo z negativnimi čustvi: žalostjo, strahom, izgubo, krivdo … odvisno seveda od tega, koliko je otrok star, kako starša rešujeta zadeve in kakšen je otrokov temperament. Mlajše otroke najbolj prizadene izguba osebe, na katero so navezani (separacijski strah), znake stiske lahko kažejo tako, da se znova zatekajo k sesanju prsta, imajo težave z uriniranjem, nespečnostjo, razdražljivostjo, jezo … Pozneje pa opažamo bolj otopelost, potrtost, izgubo zanimanja, agresivnost, prehranske motnje …

Če sta starša razumna in funkcionalna odrasla, je ločitev lahko otroku le stiska, dokler se ne vzpostavi nov odnos, saj ne bosta otroka izkoriščala za dosego materialnih dobrin ali medsebojnega kaznovanja v nastali situaciji. Že predšolski otrok razume, da starša ne živita več skupaj zato, da se ne kregata, in se s tako situacijo lažje sprijazni. Če sta starša kljub jezi, razočaranju, svoji stiski in žalosti zmožna opaziti tudi stisko otroka, je vedno upanje, da se bodo stvari čez čas postavile na svoje mesto in bodo lahko živeli naprej tako, da bo za vse sprejemljivo.

Neredko ob razvezah poteka doma prava drama. Najpogostejši vzroki za razpad zveze so nepremostljive osebnostne razlike med partnerjema, varanje, finančne težave ali preobremenjenost enega od partnerjev z delom, alkohol, droga ali druge zasvojenosti in/ali nasilje v družini. S spremembo ekonomskega, socialnega statusa žensk v družbi in družini, večanjem finančne neodvisnosti, višanjem izobrazbene ravni, padcem vpliva cerkve na zakon, čustveno nezrelostjo mladih zakoncev ipd. se število ločitev povečuje.

LOČITEV JE TRAVMA. NE SAMO ZA PARTNERJA, KI STA “PRETRGALA” VEZ V SVOJEM ODNOSU, AMPAK TUDI ZA OTROKA, KI SE MU ŽIVLJENJE RAZTRGA NA DVOJE ALI KAR SCEFRA NA KOSCE, SAJ SE VČASIH VMEŠA V ŽE TAKO RANLJIVO SITUACIJO ŠE KUP ZUNANJIH DEJAVNIKOV.

Pred otrokom in njegovimi starši je dolgo obdobje okrevanja, kjer morajo na novo organizirati življenje, postaviti pravila, se dogovoriti za skrbništvo, srečanja in podobno. Najpomembnejše je, da otrok ve, da sta oba starša še vedno njegova in ga imata oba rada. Prav tako morata poudariti, da ni kriv za nastalo situacijo, da je to stvar odraslih, ki sta se dogovorila, da ne bosta več živela skupaj, a se bosta še vedno rada družila z njim.

Če ste v postopku ločitve in se borite bodisi za premoženje bodisi za skrbništvo, imejte pred očmi otroka, ki v vas ne vidi žene ali moža, ampak mamo oziroma očeta. In ta »prasec«, ki vas je razočaral ali prevaral, je otrokov oče. In tista »zarukana krava« je otrokova mati. Zdaj pa si predstavljajte – kakšen je po vašem mnenju otrok »zarukane krave« in »prasca«? Je to lahko zrela oseba, ki bo imela pozitivno samospoštovanje in samozavest? Se vam zdi, da je tak otrok srečen? Brezskrben? Že tako ali tako ne ve, kako se bo zgodba razvijala, kje bo živel, kaj bo z njegovimi prijatelji, igračami ipd., ki jih ima rad? Kje v tej drami je sploh prostor zanj? Otrok si samo želi, da vse tiste »krave«, »k…« in »p…«, »kreteni«, »prasci« in ostala »nesnaga« odidejo iz tistega prostora, ki mu je rekel dom, ostaneta pa le mama in oče, ki ju ima tako zelo rad. Rad ima takšna, kot sta.

Največja napaka je, če se otrok uporablja kot orožje med zakoncema, da je priča manipuliranju, »pranju umazanega zakonskega perila« ali celo nasilju med staršema. Otrok se poskuša zaščititi z otopelostjo in v veri, da se bo vse razčistilo in bo minilo. Pa ni tako. Ločitev ni nujno v vseh primerih zgolj obdobje izgube, lahko je tudi konec strašne agonije, kjer sta se starša prepirala, pretepala, kričala, jokala ipd.

Starša, ki sta se odločila ločiti, naj se ločita. In to naj otroku povesta, ko se bosta dokončno odločila. V vsakem primeru bo otrok občutil izgubo. Saj zanj je izguba. Nikoli več ne bo, kot je bilo.

So otrokovi občutki lahko razlog, da do razveze ne pride? Da starša vztrajata v patološkem odnosu? Otroci vas poznajo najbolje od vseh. Pozorni so na vse spremembe in se iz tega učijo. Vztrajanje v slabem odnosu ga bo prav tako nekaj naučilo, a zagotovo ne harmonije v zakonu in družini.

ČUSTVENI ODNOS IN PRIMARNA NAVEZANOST NA LJUBLJENO OSEBO VPLIVATA NA VES NADALJNI RAZVOJ, PREDVSEM NA SOCIALNO-ČUSTVENI RAZVOJ, UČENJE IN OBLIKOVANJE SAMOPODOBE.

Za varno navezanega posameznika je značilno, da nima težav z vzpostavljanjem medosebnih odnosov in tesnih čustvenih vezi, saj ima pozitiven model sebe in drugih. Zato ni naključje, da so otroci iz nefunkcionalnih družin trajno poškodovani. Potrebo po obstanku družine postavijo pred svoj osebni razvoj. Tako otroci nezavedno postanejo nosilci starševskega konflikta, ki ga poskušajo na vsak način rešiti, pri tem pa zatajijo sebe. Dlje ko so temu podvrženi, globlje so čustvene rane.

Ločitve se dogajajo, so se in se bodo. Tega verjetno nihče zares ne načrtuje, a včasih življenje pripravi tudi neprijetna presenečenja in dogodke. Zreli in funkcionalni starši se tega zavedajo in so sposobni otroke pripraviti na neizogibno, se pogovoriti, jih posaditi v naročje in jim povedati, da jih imajo radi. Dopuščajo, da sta za otroka oba, oče in mama, dobra človeka, čeprav ne živita več skupaj. Znajo načrtovati življenje tako, da se dogovarjajo spoštljivo in v dobro vseh udeležencev, sodelujejo in upoštevajo predloge otrok, da bodo sčasoma razumeli in sprejeli. Zato pa ne oklevajte, pred ločitvijo se pripravite, preberite knjigo s to tematiko, se posvetujte s strokovnjakom in najprej naredite načrt, kako boste uredili nove odnose, v katerih morate nujno postaviti mesto tudi otroku, šele nato začnite z delitvijo premoženja in materialnih dobrin. Nov avto se lahko kupi, otrokovega zdravega razvoja, zadovoljstva in sreče pa ne.

Nina Mav Hrovat