V svojih zapisih in razmišljanjih se pogosto vračam v zgodovino – en razlog je najbrž nostalgične narave, drugi pa ta, da se kot oče pogosto spominjam svojega odraščanja, vzgoje, dogodivščin, šole, prijateljstva in še česa.
Januar 2023. Pred kratkim sem se vrnil s sprehoda na bližnji Rožnik – nekaj tekačev v kratkih rokavih, na kakšnem drevesu sem opazil brsti in prisegel bi, da mi je okrog ušes brenčal komar. Januar, nekaj dni po novem letu. Božič ni več bel, ampak zelen, temperature pa so bile letos med 10 in 15 stopinj! Otroci bodo imeli čez en mesec zimske počitnice in kmalu bodo v šolah lahko razmišljali, da bi jih v tem obdobju peljali nekam plavat, poleti pa morda pomagat ljudem, ki jih prizadenejo bodisi poplave ali pa požari. Vsega tega smo imeli lani v Sloveniji dovolj (preveč, če sem iskren) in bojim se, da je vse skupaj komaj uvod.
Pa še vedno se najdejo tisti, ki trdijo, da je globalno segrevanje navadna laž in pač še eden od načinov teoretikov zarote, da bi nas prepričali v nekaj nemogočega. Vprašam se, ali so to ljudje pozabili, kako smo živeli včasih in tukaj niso pomembni jogurti, prazniki in stanovanja. Zanima me, ali se ti ljudje spominjajo narave nekdaj? Eden mojih zelo živih spominov je recimo, ko sem bil v enem od razredov danes prve triade (takrat smo imeli osem razredov, pa ni bilo triad) in smo zjutraj na radiu slišali, da vsaj tisti dan na področju ljubljanske kotline zaradi preobilice snega odpade pouk. Naslednji dan smo šli k pouku, ampak spomnim se, da so bili okrog šole pol metra široki in najbrž slab meter visoki snežni tuneli, z mostu pred šolo pa smo skakali v spodaj nametan sneg. In ne, sredi osemdesetih ni zapadel zadnji sneg, ki bi se ga spomnil. Spomnim se tudi začetka devetdesetih, ko smo se odpravili na Triglav, avgusta in smo videli gor večni sneg in led. Ki ga na Triglavskem ledeniku danes ni več! Kakšnih petindvajset let je slab meter snega zapadel ravno na silvestrovo in deset let kasneje sem sneg kidal od novembra do aprila. Sneg! Moji otroci komaj vedo, kaj je to. Včasih se sprašujem, če nas v podalpski državi čakajo prizori, ki smo jih nekdaj gledali iz Afrike, ko je zapadel sneg?
Božično-novoletni prazniki in pesmi, kot so White Christmas in Bela snežinka, so nastale na podlagi resničnih dogodkov – sneženja. Pust je nekdaj dejansko predstavljal preganjanje zime. In prvi november je skoraj vedno predstavljal prelomnico – poleg obiskovanja pokopališč je bil to začetek sezone pečenega kostanja in krznenih plaščev na telesih premožnejših dam in starejših gospa, ki so bile prepričane, da je nositi živalska trupla nekaj lepega. Pa seveda tudi začetek hladnejših dni in včasih prvega snega. Sneg prvega maja in poletne temperature pod deset stopinj niso bile normalne. In tudi danes ne bi smele biti! Poleti nas je čez dan presenetila kakšna poletna ploha, ko so se tla po pol ure dežja posušila, na nebu smo nekaj minut opazovali mavrico in se šli nazaj igrat.
Zakaj pišem o tem? Seveda v prvi vrsti zato, ker se naši otroci ne zavedajo, kako je bilo včasih in zakaj to, kar je sedaj, niti približno ni v redu. Pomembno se je zavedati sprememb, ki se dogajajo dobesedno pred našimi očmi in ki bodo vplivale na življenja naslednjih generacij. V svoji zbirki pravljic Zvezdne pravljice imam recimo pravljico o dveh pingvinih, ki se je rodila iz sanj, ko sem sanjal dva pingvina, ki na majhni ledeni kocki plujeta po morju, polnem smeti in se sprašujeta, kaj bo, ko se bo stopila še zadnja kocka ledu. Otrokom je bila pravljica všeč in ko sem obiskoval vrtce in šole, so se želeli o tem pogovarjati, razmišljali so in doma povedali staršem, da bodo nekega dne v bližnji prihodnosti pingvini ostali brez doma.
Lučka Kajfež Bogataj piše izjemne knjige, ki so namenjene mlajšim in v katerih nazorno in jasno piše, kako uničujemo naš planet. Nenazadnje tudi Naša hiša gori, kjer Greta Thunberg piše o svojem skoraj ojdipovskem boju, otrokom bo morda še bolj zanimiva slikanica Greta in Velikani. Odrasli boste posegli po Planu B Boštjana Videmška, ne spreglejte Dnevnika mladega naravoslovca, o boju s spremembami in okolju, ki se spreminja, z zelo različnih zornih kotov pišejo tudi Naomi Klein, Al Gore in Richard Attenborough. Žiga X. Gombač je v svojih dveh prvih slikanicah o štrku Vikiju in veveričku Mukiju pisal o posegih v naravo, ki se dogajajo pri nas in nenazadnje se moramo zavedati, da so prav podnebne spremembe pomagale zakuhati migrantsko krizo, tu pa vemo, da je knjig veliko in še več.
In ker so razprave, ki potekajo v medijih in ki jih je moč brati v nekih resnejših časopisih ali knjigah, za otroke preveč in nerazumljive, jim je potrebno predstaviti to skozi otroške oz. mladinske knjige. Iti z njimi na sprehod, mogoče na kakšno goro in jim pokazati, kako se narava spreminja – nekatera drevesa izginjajo, živali so zmedene, narava se začne prezgodaj prebujati in ko praviloma pride kakšen šok, se vse postavi na glavo – čebele umirajo in vemo, ko enkrat ne bo več čebel, ne bo več življenja. Otroke je treba vsekakor naučiti zdravega odnosa do narave – okolja kot takega, rastlin, živali in vsega, kar v okolje nosimo, mečemo, odlagamo ali spuščamo. Zemlja je pač ena sama in davek, ki ga že plačujemo in ga bodo vsekakor plačevali naši (in potem še njihovi) otroci, bo vsako leto višji.
Uživate v pomladanskih temperaturah januarja? Bi šli poleti rajši plavat v prijetno ohlajeno morje ali boste končali v mlaki smeti in se na slovenski Obali soočali s tropskim viharjem in tornadi? Antarktika in Arktika se topita, severni medvedi izumirajo, pingvinom pa zmanjkuje ledu pod plavutmi. Poskrbimo, da se to ne bo zgodilo.
Matic Slapšak
