Pravijo, da danes vse manj beremo. Mar je to res?

Z vlakom iz Ljubljane do Domžal in obratno se večkrat peljem. Redkokdaj pa v tistih najbolj frekventnih urah, zadnjič pa sem se vračala iz Ljubljane malce čez tri in se torej povzpela na nabito poln vlak. Večinoma dijaki in študentje, pa tudi nekaj nas delovnih ljudi. S seboj nisem imela knjige, pa niti nisem imela želje, energije ali motivacije za branje in tako sem lahko opazovala ljudi na vlaku. Dve ženski sta brali fizično knjigo – ena je imela na naslovnici Zvezdano Mlakar, za drugo pa nisem videla. Fant poleg mene je reševal srednješolske naloge iz matematike in priznam, da so me prevzele enačbe, ki sem jih skušala rešiti, pa ni šlo. Ko je on napisal rešitev, se je spomin obudil in bilo je kar zabavno. Punca nasproti njega je gledala skozi okno, trije mladi fantje pa so se zavzeto pogovarjali. Vsi ostali pa so strmeli v svoje telefone. In zato vprašanje: ali beremo manj? Ali beremo manj knjig? In kaj beremo na telefonih? Novice, objave na družbenih omrežjih, knjige?

Nadaljevala sem razmišljanje o bralnikih. Večina znancev, ki berejo – berejo klasične knjige. Veliko jih je preizkusilo neko e-obliko branja, pa vendar so večinoma vsi prešli nazaj na klasične knjige. Sama priznam, da se niti nisem potrudila brati. Ko sem študirala, so se pojavile prve bralne naprave in takrat sem enkrat v roki držala Kindle, ki me ni impresioniral. Pogrešala sem fizično obliko knjige. Sem pa že takrat kupila tablico, ki sem jo uporabljala za branje vseh knjig iz tujine, ki jih pri nas ni. In tako sem postala ena izmed tistih, ki beremo klasične knjige za sprostitev, zabavo in hobi, strokovno čtivo pa lahko preberemo tudi v digitalni obliki. Ko pa sem bila enkrat za dlje časa na morju in sem prebrala prvi del trilogije, sem po drugem delu posegla v digitalni obliki – preveč me je zanimalo nadaljevanje, do vrnitve domov pa je bilo več kot dva tedna. In tako sem brala na tablici. Ni bilo slabo, ni pa me navdušilo.

Mi je pa prijateljica, ki sicer rada bere, pred kratkim povedala dve veliki prednosti bralnikov, na katere nisem pomislila. Prva je to, da sedaj doma bere v postelji. Ker je besedilo osvetljeno, lahko namreč bere brez težav, ne da bi pri tem motila partnerja pri spanju. Ker se velikokrat zgodi, da partnerji ne berejo knjig ali pa preprosto želijo spati, je to res dobra rešitev. Druga prednost je, da bere tudi v avtu. Veliko je namreč na terenu in s seboj ne more nositi knjig, hkrati pa lahko bere tudi, ko pade mrak, ne da bi motila voznika.

Poleg vseh e-naprav pa so v sodobnem svetu postali pomembni tudi podcasti. Zadnjič sem se namreč pogovarjala z mlado žensko v začetku dvajsetih let, ki je povedala, da ne bere veliko, vendar pa namesto tega posluša podcaste. Pritegnila me je njena izjava s poudarkom »namesto knjig«. So podcasti nadomestki knjig? Na neki način zagotovo. Audioknjige so namreč velikokrat preveč suhoparne, podcasti pa imajo to energijo, ki postaja v današnjem svetu vse bolj ključna. Tudi na družbenih omrežjih lahko opažamo, da so besedila vse manj pomembna – prihodnost niso več fotografije, temveč kratki videoposnetki. Predvsem pa podcasti omogočajo tisto ključno današnjega časa: multitasking. Ko poslušaš podcast namreč lahko hodiš, pospravljaš, kuhaš, voziš … Izziv klasičnih knjig je torej tudi v tem, da onemogočajo to obvezno hitrost dandanašnjega vsakdanjika, ko ni dovolj, da opravljaš le eno stvar.

Ravno slednje pa je razlog, da ostajam staromodna in zagovarjam tiskane knjige. Vsekakor bralniki in druge e-naprave za branje, tudi audioknjige in podcasti, prinašajo mnogo prednosti. Spodbujam vso kakovostno čtivo in posnetke, ki spodbujajo ljudi k razmišljanju in krepijo naše domišljijo ter empatijo. Vendar pa sta še dve pomembni stvari: ena je upočasnitev. Branje torej zgolj kot branje, ko ne moreš opravljati hkrati nobenih drugih dejavnosti. V svetu, ki od nas zahteva vsak dan višjo hitrost, je rešitev le ena – upočasnitev. Druga pa je zagotovo simbolna raven. Ves čas zagovarjam, da živimo v svetu, ko je vsega preveč. Vendar pa naša rešitev ni v najbolj golem minimalizmu, torej v tem, da bi se odrekli vsem materialnim stvarem. Rešitev je v razmisleku, kaj nas osreči: katere stvari? Osebno menim, da nobena hiša ali stanovanje ne more biti dom, če tam ne bivajo tudi knjige. Hkrati pa je pomembno tudi branje kot neka človeška aktivnost, ko v rokah držiš knjigo, jo listaš in si popolnoma drugače zapomniš, kaj si bral, kot takrat ko je vse to v nekem namišljenem oblaku – ko strani ni, so le številke. V današnjem svetu, ko nas digitalizacija dehumanizira, pa so ravno takšne simbolne stvari tiste, ki nas ponovno učlovečijo. Vzeti si čas, da s police vzameš knjigo, sedeš na kavč in jo bereš. Verjamem, da nisem le staromodna. So stvari, ki so jih naši predniki počeli z razlogom, pa tudi ni vse moderno tudi najboljše za nas.

Ajda Vodlan