Ljubezen do knjig sem razvila v otroštvu, glavni krivec pa je bila zbirka Pet prijateljev. Zaljubila sem se v dogodivščine, ki so zasledovale skupino prijateljev, sorojencev Anne, Dicka, Juliana in njihove sestrične George ter njenega psa Timmyja. Potopila sem se v domišljijski svet in ga nadgrajevala z drugimi zgodbami ter knjigami tistega časa. Odraščala ob knjigah Harryja Potterja, se navdušila nad Tolkienom in nato že v osnovni šoli posegala po Shakespearu. V gimnazijskih letih sem brala na vlaku v Ljubljano, tudi med poukom (pri predmetih, ki mi niso bili všeč) in doma naskrivaj, ko sem vsem rekla, da se učim. Takrat sem spoznala zgodovinske romane, počasi pa sem se začela navduševati nad ruskimi klasiki, ki jih prebiram še danes.
Potem pa je prišel študijski čas in moje branje se je končalo. Bilo je toliko knjig, ki sem jih morala prebrati za študij, da me je preprosto minilo brati v prostem času. Branje ni bilo več moja sprostitev. Ko nismo bili na predavanjih in se nismo učili, smo uživali. Potovali, žurali, spoznavali, živeli. Prebrala sem kakšno knjigo poleti, ko je bilo več časa, sploh na morju, toda to je bilo to. Šele ko sem nastopila svojo prvo redno zaposlitev, sem zopet našla staro ljubezen, knjige. Kdor bere, razume, da je branje posebna vrsta hobija. Rada imam dobre filme, sploh pa serije. Vendar nam slika in posnetki ne dajejo tega, kar nam daje tiskana beseda. Ta od nas zahteva več – zahteva, da si sami predstavljamo sliko v glavi. Zahteva, da bolj doživljamo. Bolj se moramo potruditi. Bolj smo aktivni. Nismo le spremljevalec dogajanja, temveč aktivni ustvarjalec. Besedam dajemo življenje v naših glavah. Spomnim se, ko je na filmska platna prišla tretja knjiga Harryja Potterja in kako sem se pogovarjala s prijateljicami. Vse smo bile razočarane, saj smo si Siriusa Blacka predstavljale drugače. Podobno, pa vseeno vsaka malce drugače. Mar ni to zanimivo? Film nam ne ponudi izbire – je, kot je. Še vedno lahko interpretiramo določene stvari, ki jih vidimo, vendar pa je gledalčev prostor svobode veliko manjši kot prostor svobode bralca. Film nas uči in nam ponuja izjemno veliko, predvsem interpretacijo videnega. Toda ne pozabimo: vsak film najprej potrebuje besedilo. Obratno ni pogoj.
V zadnjih letih sem tako ponovno začela zelo veliko brati in predvsem na Instagramu tudi spoznala širok krog znank, s katerimi delim ljubezen do knjig. Slovenska knjižna scena je izjemno bogata in raznolika. Število knjig, ki jih v Sloveniji izdamo, je nadpovprečno, medtem ko pa so bralne navade Slovencev povprečne v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. To priča o tem, da je knjiga za Slovence še vedno zelo pomembna. Navsezadnje to ni prav nič nenavadno, glede nato, da se je naš narod združil okoli jezika, da je bila naša kultura močno vezana na tiskano besedo in da je naš narod postal nacija tudi zaradi pomena kulture. Letno izdamo tudi po 5000 knjig. Sprašujem se, kdaj naj preberem vse te zanimive knjige? Berem in berem …
Živimo v svetu, ki mu vlada neobvladljivo potrošništvo. Postali smo požrešni. Ne le kupiti več in več ter imeti vse več, ta neustavljiva želja po več sega tudi na področje doživeti več, videti več, čutiti več in pa tudi prebrati več. Tudi sama imam na Goodreads aplikaciji vsakoletni izziv, koliko knjig naj preberem. In vprašam se: kdaj je knjiga postala čisto navaden produkt? Tak kot vsi ostali? Ko šteje količina in je na vprašanje, koliko, odgovor le en: več. Vsako leto več. Kje je meja?
Vsak bralec ve, da pridejo trenutki, ki jih poimenujemo: bralni mrk. Ko preprosto ne moreš več brati. Ne gre. Takrat se lahko silimo, vendar preprosto ne gre. In kaj takrat storiti? Čisto nič, sem se naučila v teh letih. Prepustiti se, da pridejo trenutki, ko bomo spet želeli brati. Verjamem namreč, da nam branje ponuja prav posebno doživljanje. Ponuja nam dojemanje in razumevanje, kot ga ni moč doživeti drugje. Toda včasih je potrebno pustiti knjige na nočni polici in oditi – iti ter živeti življenje. Doživeti. Kajti naposled se pravi ljubitelji knjig vedno vrnemo h knjigam. Kajti knjige niso še en produkt na kapitalističnem trgu, temveč so način življenja. Brati pomeni živeti, doživeti.
In prav zato moramo nehati šteti prebrane knjige, prebrane strani. Kajti to sploh ni pomembno. Včasih je beseda v knjigi, ki nam spremeni svet. Včasih pa nam tisoč strani nič ne naredi. Predvsem pa je čas, da začnemo ceniti knjige. Kajti to, da jih je toliko, je le en velik dar. To ni breme, da moramo prebrati vse. Je dar izbire! Hvaležna sem, da izide toliko knjig v slovenščini in da je izbira tako velika. Kajti kapitalizem ima mnogo napak in potrošništvo je rana našega časa, vendar pa verjamem v tekmovalnost. Prepričana sem, da nam odprti trg omogoča konkurenčnost, ki dviguje kvaliteto. Naša odgovornost pa je, da cenimo kvaliteto. Da konkurenčnost ne privede v nižanje kvalitete zaradi nižanja cen, kot lahko opažamo na mnogih drugih področjih. Knjigo kot produkt moramo ceniti – koliko je bilo dela, da je prišla na našo polico. Kajti knjiga je produkt na kapitalističnem tržišču. Ampak je pa še več kot produkt in to je njena vsebina. To pa moramo živeti. Doživljati. In zato potrebujemo čas. Da jo izkusimo, doživimo, vpijemo. Ko jo preberemo do zadnje strani, zadihamo. Ji pustimo, da živi v nas, tudi ko jo odložimo. Oblikovala nas je. Ta izkušnja branja nas spreminja. Toda da se to stori, moramo brati s srcem. Brati doživeto. Biti prisotni v trenutku. Biti pozorni. In to v teh hitrih instant časih ni enostavno. Branje ni enostavno. Toda pravijo, da sta poti v življenju dve: ena je prava, ena pa fajn.
V zadnjih mesecih sem začela posegati tudi po pravljicah. Neverjetno zanimivo je, kako veliko nam lahko dajo enostavne zgodbe. Lepe zgodbe, ki skrivajo bistvo. Ko odraščaš, pozabiš na te enostavne resnice. Če želite izkusiti branje, se ustaviti za trenutek, preberite pravljico. In na moji polici čaka Lisičja luna …
Ajda Vodlan