Avgust gre h koncu, na vrata trka september, z njim pa novo šolsko leto. Nekateri se ga veselijo bolj in drugi manj, še četrto leto zapored nas utegne strašiti epidemija covida-19. Starši smo tisti, ki v teh dneh še zadnjič (in kdove katerič) pregledujemo sezname šolskih potrebščin, delovnih zvezkov in se sprašujemo, ali so otroci čez poletje res tako zrasli, da potrebujejo novo garderobo. Otroci se, vsaj večina, veseli predvsem tega, da bodo znova videli svoje šolske prijatelje, saj se z nekaterimi niso uspeli videti cela dva meseca.
Zgodba pri nas doma gre potem tako nekako (bom zapisal v moškem spolu, a velja tudi za hčerko): »Oči, jaz sem se že odločil, da bom za bralno značko povedal to in to in to knjigo, a misliš, da bom letos lahko namesto pesmic povedal še tri knjige? Ker potem bi povedal še to in to in to.« Pesmice niso bile v naši družini nikoli prav posebej priljubljene za učenje – za petje da, za recitiranje pač ne. Sam sem imel s tem težave, vseeno bralno značko uspešno opravil skozi vseh (takrat še) osem razredov osnovne šole, starejši sin je bil vsem težavam navkljub skoraj edini v generaciji, ki je dobil priznanje za zlato bralno značko. In tudi mlajša dva sta na tej poti – hči gre letos v sedmi, mlajši sin pa v peti razred. In ob tem, ko mi že naštevata naslove knjig, se mimogrede spomnita lanskih obnovljenih knjig, kako sta se o njih pogovarjala z učiteljicami in mnogim kdaj odkrila še kakšno novo knjigo.
In tukaj pridemo do težave oziroma razloga tokratnega pisanja. Bralna značka dopušča veliko svobode, kaj bodo otroci brali in prav je tako. Sploh v prvi triadi je pomembno to, da otroci vzljubijo branje oziroma da berejo, se naučijo delati obnove zgodb in dobijo določeno samozavest pri nastopanju. Kasneje se vsaj meni osebno zdi pomembno, da otroci ne berejo več kartonk in enostavčnih pravljic, kjer je ilustracij več od besed in seveda jih morajo pri tem spodbujati tako učiteljice kot tudi starši. Obstajajo seveda seznami priporočljivega branja za bralno značko in to po razredih, kjer pa lahko kakšen starš (ali celo otrok) že privzdigne obrv. Če pogledam na uradno stran te sicer odlične akcije z dolgo tradicijo, me preleti hladen srh, ko vidim, da so na priporočilni seznam vključene knjige do leta 2015. Ali to morda pomeni, da v sedmih letih v Sloveniji nismo dobili ene same domače ali prevedene knjige, ki bi bila dovolj dobra za bralno značko? In potem v vodo padejo vsi imenitni projekti, od poletno-knjižničnih, kot so Poletavci, do zanimivih projektov, kot je Pižamina bralna značka, ki poteka pod okriljem revije PIL. Pravljične urice in srečanja z ustvarjalci. Skoraj v nič gredo vse zlate hruške in druge literarne nagrade za otroško in mladinsko literaturo, delo piscev, ilustratorjev, založnikov, knjižničarjev in nenazadnje tistih, ki o knjigah pišemo. Še najbolj pa volja otrok, ki želijo brati in staršev, ki svoje otroke vzgajajo/vzgajamo v bralce. In čeprav vem, da merilo za priporočilne sezname ne morejo biti moji otroci, ker pač res veliko berejo, se mi je nemalokrat zgodilo, da sem dobil vprašanje »Oči, a to naj berem? A se oni hecajo? To sem brala v prvem razredu!« in žalostno sem prikimal: »Ja, šalijo se. Ti kar izberi nekaj svojega.«
In če se vam zdi, da gre le za bralno značko, ki je pravzaprav nekaj prostovoljnega in otrok nihče ravno ne sili, naj sodelujejo, je morda še večji kamen spotike domače branje. Otroci naj bi knjigo prebrali, potem se o njej v šoli pogovarjajo, v višjih razredih dobijo določene iztočnice za pisanje, morda morajo razmišljati (ne, to ni nekaj, kar se v osnovni šoli dogaja pogosto!) in temo knjige primerjati s kakšno povsem drugo in drugačno knjigo. Covid-19 je poskrbel za to, da vsaj eno domače branje naredijo kar doma. V mojih, tistih davnih časih, smo imeli rok, do katerega smo knjigo prebrali, ni bilo svetovnega spleta z objavljenimi obnovami, v šolo smo dobili polo papirja in tri naslove. Izberi in piši! Časi se spreminjajo, pravila se spreminjajo, ampak veste kaj – knjige ostajajo pa enake! Knjige, o katerih sem v osnovni šoli pisal jaz pred tridesetimi leti, danes čakajo moje otroke. In povsem razumem in tudi podpiram, da morajo otroci poznati določene (oziroma kar čim več njih) klasike, domače in tuje literature, ampak zakaj teh knjig ne obravnavajo pri slovenskem jeziku. Pravzaprav, zakaj ne bi počasi ločili ur slovenščine na ure slovnice in pravopisa ter ure književnosti? Zakaj ne bi tudi v višjih razredih uvedli recimo ure branja? Morda se sliši trapasto, ampak otroci v zadnji triadi, v srednji šoli pa sploh, ne berejo več. In morali bi biti vseeno, kaj berejo – časopise, revije, stripe, romane, detektivke, ljubezenske zgodbe, kriminalke, mladinske knjige … vsak po svojem okusu. Morda bi bil to boljši način, da se spodbudi bralna kultura med mladimi, sploh med najstniki, kot pa da morajo za domače branje še vedno razmišljati o Pastircih, Pestrni, Hiši Marije pomočnice, Skodelici kave, Epu o Gilgamešu, partizanskih pesmih, ki jim ne pomenijo čisto nič, in še bi lahko našteval. Pri toliko odličnih in zanimivih knjigah, ki izidejo letno! Ko sem se sam boril, da bi moja knjiga Zvezdne pravljice prišla na police Mestne knjižnice Ljubljana, mi je tam gospod povedal, da letno v Sloveniji izide več kot tisoč knjig, samo za otroke in bralce prve triade. In da pač vsaka knjiga ni dovolj dobra, da bi bila na njihovih policah. Ob vsem, oprostite izrazu, smetju, ki ga potem na policah opazim, mi je vsakič znova težko, da tudi moja zbirka 20 avtorskih pravljic ni bila dovolj dobra. Zanje ne. Ampak morda so ti isti ljudje tudi odločevalci, kaj se priporoči za bralno značko in kaj za domače branje.
Morda bi morali vprašati otroke? Kaj si oni želijo brati. Moja otroka v šolo potem, ko knjigo predstavita v sklopu bralne značke, predstavljene knjige posojata učiteljicam, ki potem odkrivajo naprej. Treba je iti v korak s časom in naše šolstvo že lep čas dokazuje, da je v času obtičalo. Bralna kultura in bralne navade mladih to žal zgolj potrjujejo. In vesel bom in ponosen, če bosta moja otroka še lep čas tista samotneža, ki skrita v nekem kotu, stran od hrupa, bereta vsak svojo knjigo in nista v gruči okrog najnovejše igre na pametnem telefonu. Bosta zato najbrž zasmehovana? Najbrž. Biti zasmehovan, ker si inteligenten, imaš širok pogled na svet, znaš razmišljati s svojo glavo, imaš bogat besedni zaklad in znaš povezovati različne svetove … naj bo tako.
Matic Slapšak
