Pomlad počasi prihaja v našo deželo, maj je mesec ljubezni in zaljubljencev, minuli, čeprav precej deževni prvi maj je dan golaža oziroma piknikov. Najbrž se že sprašujete, kaj vse sem zamešal v tokratni lonec …

Pomlad sam v prvi vrsti povežem z alergijami. Narava se prebuja, vse cveti. Vonj bezga. Kiham, smrkam, srbijo me oči. In ko se odpravim na 33-kilometrski pohod ob žici okupirane Ljubljane, potrebujem s seboj konkretno zalogo robčkov. Ljubezen je ena tistih »stvari«, ki me vsakič znova pustijo brez besed. Sploh tista prava ljubezen, ki je ne znam opisati in ubesediti, ker je preprosto nekaj, pač nekaj posebnega in neopisljivega … Prvomajski golaž in morda še bolj prvomajski kres v meni prebudita vonj ognja in dima, prvomajskih kresov, občudovanje vonja ognja in isker. Pikniki sicer – zvok cvrčanja na žaru, vonj pečenih bučk in čevapčičev, okus mlade čebule v ustih. In še en razlog je, zakaj sem se že kar nekaj mesecev veselil meseca maja – prvič sem obiskal Pariz in z mlajšima otrokoma obiskal dva koncerta Metallice. Poleg vsega, kar smo videli in doživeli v enem najlepših francoskih, evropskih in svetovnih mest, smo slišali (dvakrat in vsak večer s popolnoma drugačnim naborom pesmi) – meni osebno eno najljubših in najboljših glasbenih zasedb. Ljudje smo čuteča bitja.

Vsi poznamo osnovne čute – vonj, vid, okus, sluh in čut oz. otip. Zadnje čase spoznavamo ali vsaj poslušamo o umamiju, tisti posebni komponenti okusa. Se spomnite prvega občutka? Najbrž ne. Jaz ne bom nikoli pozabil, ko sem pri skoraj šestih odšel z babico na Švedsko, na obisk k teti, stricu in bratrancu, zvečer smo poklicali starše v Kamnik in sem po telefonu zavohal za osemdeseta kar pogosto uporabljeno kremo Becutan, s katero se je moja mami mazala. Seveda je nisem mogel zavohati prek telefona, tega niti današnji vsemogočni pametni telefoni ne zmorejo. Lahko bi zapisal tudi glasbeni spomin ali dva, kako sem prvič po televiziji videl in slišal posnetek koncerta Jimija Hendrixa iz Montereyja in se odločil, da bom tudi sam nekega dne tako odličen kitarist kot on ali kako sem na košarkarskem igrišču v navalu adrenalina na ves glas pel (no, kričal) refren skladbe Whiplash zasedbe Metallice. Kar za tiste v okolici zagotovo ni bilo poslušalsko uživanje. Tudi navdušenje nad vragolijami Dražena Petrovića, Michaela Jordana, Magica Johnsona in slovito zabijanje Marka Milića čez avto so svojevrstna kombinacija klasičnih in recimo nekih nadstandardnih občutij.

Tudi oba koncerta Metallice mi še vedno odmevata v ušesih. Zakaj Metallica? Ker je to skupina, ki me spremlja skozi življenje in mi pomaga pri soočanju z mnogimi težavami že dobrih trideset let. Prepoznal sem se in še vedno se v njihovih besedilih, tam iskal oporo in rešitev, ko sem bil na dnu in se počutil nepremagljivega, ko sem se tudi z njihovo pomočjo izkopal iz težav. Lahko bi rekel, da sem imel dobri dve uri nasmeh od ušesa do ušesa, pa ne bi držalo. Mravljinci so me spreletavali ob vsaki pesmi, v grlu sem imel večkrat cmok, oči polne solza, srce je razbijalo, počutil sem se vsemogočnega in neznatno majhnega. V živo sem slišal instrumentalni mojstrovini Orion in The Call of Ktulu (slednjo je navdahnilo Lovecraftovo delo s skoraj enakim naslovom). Raznolika paleta občutij. Ne le sluh in vid, ampak norišnica čutnih doživetij in še kako sem vesel, da sta jo z menoj doživela, čeprav vsak na svoj način; tudi moja otroka.

Kaj naj zapišem o Parizu? Čudoviti soseski Montmartre, muzejskem čudu Louvre in vseh umetninah, ki so tam postavljene in razstavljene, občutkih, ko stojiš nekaj centimetrov stran od nekaj tisoč let starih mojstrovin antične Grčije in starega Egipta, ki so in še vedno navdihujejo generacije umetnikov po celem svetu. Prevzela me je že sama stavba, tako kot mnoge druge, v katere smo se skoraj zaletavali med pohajkovanjem po Parizu. Zadnji dan smo sklenili z obiskom enega najslavnejših pokopališč, Pere Lachaise, kjer smo šli do groba velikega pisatelja Oscarja Wilda. Že dolga leta je bila moja želja obiskati grob Jima Morrisona, poeta šestdesetih in vsaj zame enega najbolj karizmatičnih pevcev vseh časov. Prijetna vznemirjenost, nenavadna energija in zavedanje, da sem v nekem delčku kozmosa skupaj s svojimi vzorniki. Ali kot sem objavil citat Dava Grohla, nekoč bobnarja skupine Nirvana, danes frontmana zasedbe Foo Fighters, iz njegove biografije Pripovedovalec: »Še vedno namreč potujem skozi življenje kot fantič v muzeju, obdan z eksponati, ki sem jih proučeval vse življenje. In ko se končno soočim iz oči v oči z nekom, ki mi je bil ves čas v navdih, sem vesel, sem hvaležen.«

Se spominjate svojega prvega poljuba? Jaz tudi ne. Spomnim se sicer, kako sem prvi poljub ukradel N. Ž., v majhni sobici stare hiše, a tistega prvega pravega poljuba se ne spomnim. Sem pa tja se spomnim kakšnega prav posebnega poljuba, ko se mi je zdelo, da se je za nekaj trenutkov ustavil celoten svet in da sem z v tistem trenutku ljubljeno osebo sam v vesolju, točno in zgolj tam, v tistem trenutku.

Spominjam se maturantskega plesa, še kako dobro tudi poročnega dne in seveda se spominjam dne (oziroma bolj pravilno hladne januarske noči), ko sem v naročju prvič držal svojega sedaj že 16-letnega sina, ki me je pred letom dni prerastel. Spominjam se tudi občutkov, ko se je prvič sam peljal s kolesom, nastopil na velikem parketu Stožic, njegovega prvega zabijanja in še bi lahko našteval. In seveda se spominjam tudi obeh juter – marčevskega in oktobrskega, ko sem v objem dobil nekaj minut staro hči in nato še drugega sina. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Spomnim se Vitinih prvih plavalnih zamahov in nekaj let kasneje prve medalje, ki jo je prinesla iz Banje Luke, pa Adamovih slik na razstavah LikFesta, kasnejših plesno-glasbeno-gledaliških predstav in ko je prvič zaigral na kitaro. Neverjetni in nepozabni občutki ponosa, strahu, olajšanja in vznemirjenja. In vsa ta občutenja presegajo tista klasična občutenja!

Z vsemu čuti! je zelo zanimiva knjiga, bogato ilustrirana in jasno napisana ter bo predvsem otroke popeljala v bogat svet klasičnih petih čutil. Tudi odrasli v njej izvemo marsikaj zanimivega, neznanega in mogoče pozabljenega. Zanimivi poklici, (neznana) dejstva ter številne naloge, s katerim utegnete kakšen čut tudi izostriti.

Najbrž ste že zaznali, da so v mojem življenju knjige in glasba nekaj, brez česar ne gre. Oboje predstavlja luksuz v mojem življenju, a pogosto tisto, kar me polni in mi daje energijo za naslednji, čeprav morda negotov korak. Knjige, v katerih se prepoznam, usode avtorjev ali junakov, s katerimi se lahko poistovetim, plošče oz. pesmi, ob katerih lahko vse – živim, letim, lebdim, ustvarjam, uživam, spim, se ljubim, hodim, tečem, raziskujem. To so stvari, zaradi katerih sem živ. Ob ljudeh seveda, ki me spremljajo v življenju. Tukaj mislim predvsem na moje tri otroke, do katerih čutim brezpogojno ljubezen. Otroci, zaradi katerih sem ponosen, prestrašen, ki me spravijo v smeh ali tudi jok. In ja, zavračam tisti stereotip, ki trdi, da pravi moški ne sme jokati ali priznati, da ga je kdaj strah. Da je potem manj moški. Zame je manj človek (moški ali ženska) tisti, ki ne čuti.

Matic Slapšak