September se je šele dobro začel, jaz pa že razmišljam o jesenskem branju. Morda prehitevam? Sploh glede na to, da pišem te besede v prvih septembrskih dneh, ko še v kratkih rokavih sedim na kavi v Istri (ravno tam, kjer sem pisala kolumno o poletnem branju v Istri). Toplo je, vendar ni več tiste vročine v zraku, kot je bila julija. In ko zapiha, že čutiš napoved hladnejših jesenskih dni. Predvsem pa me je v to jesensko počutje premaknil hladen prvi september. Spomnim se, da je bilo, ko sem še obiskovala Gimnazijo Poljane, eno leto podobno – vroče poletje, pa hiter in nenaden prehod takoj s prvim septembrom. Jutra so se ohladila, prišla je rosa in prvi megleni dnevi. Čeprav je sonce še posijalo, pa si se zavedal: poletje je odšlo in ne bo ga več nazaj. Večino zadnjih let ni bilo tako – indijansko poletje se je zavleklo dolgo v september, celo oktober. Spomnim se še konca oktobra, ko sem plavala v slovenskem morju. Letos pa ni tega občutka. Je morda to strah, ki nam ga vsakodnevno v naše misli spuščajo novice o energentih, ki se dražijo: ali nas bo zeblo? Saj ni nič čudnega, da nas skrbi, ko pa so včasih naslovi tako škandalozni – čeprav razmišljamo logično, pa se včasih odzovemo tudi čustveno, nagonsko in se ustrašimo.
Nikoli nisem bila velika ljubiteljica jeseni. Vedno sem ljubila poletje, s snegom in svežim zrakom, ki kar reže, pa me je navduševala tudi zima. Tista dva vmesna letna časa pa sta se mi zdela tako zelo nepotrebna. Nikoli nisem vedela, kaj naj oblečem in sovražila sem občutek, da me zjutraj zebe in mi je popoldne prevroče. Res pa je tudi, da sem bila mlajša in se nisem znala ustaviti ter pogledati okoli sebe in opazovati lepote listov, ki odpadajo in zelenja, ki prihaja. Danes to veliko bolj znam, čeprav še vedno najbolj navdušeno čakam tiste dneve, ko odvržemo čevlje in večino oblačil ter tiste dneve, ko se grem spuščat po zasneženih brežinah. Vendar pa danes cenim to, kar ni samoumevno in kar je ena največjih prednosti geografije naše države: štirje letni časi. Če si pozoren, lahko opaziš, da je vsak dan drugačen. Če si malce manj pozoren, pa vidiš tiste glavne spremembe na drevesih, ko požene zelenje, pa potem ko cveti v vročih dneh, ko odpade listje in nato sameva v belih ter meglenih dnevih.
Ko sem bila majhna, je bila ena mojih najljubših pripovedi o jazbecu Gregorju. Živel je mirno v svoji hiški na robu gozda in ko je prišla jesen, je pridno pograbil listje dreves – kaj če kdo pride na obisk, kajne? Kakšne lepe barve je bilo to odpadlo listje! Rdeče, zlato, rumeno … Nato pa so prišle poredne miške, ki so mu razmetale njegove kupe listja. Danes težko povem, zakaj me je ta kratka zgodba za lahko noč navduševala – vendar me je in znova ter znova so mi jo morali prebirati. Jaz pa sem vsak večer z veseljem opazovala ilustracijo, na kateri si moral najti teh sedem mišk, ki se je potem seveda jazbecu skrilo. Moja asociacija na jesen je tako še vedno ta zgodba. In pa brcanje listja z mojo mami v Arboretumu …
Včeraj sem sedela pod zelenim hrastom in brala knjigo Dvojne počitnice, ki je izšla letos kot ponatis v čast praznovanja sedemdesetlenice Sinjega galeba. Zabavna mladinska pripoved o poletnih počitnicah in ko sem brala ter se zraven tudi smejala, sem se spraševala, kako prijetno pa hkrati nenavadno je, da iste zgodbe že toliko let navdušujejo generacije (mladih) bralcev. Vedno znova in znova. Hrast je še zelen. Naslednjič, ko pridem, bo že v zlatih in rdečih odtenkih. Nato pa pride zima in listi bodo odpadli … Toda na to nisem pomislila z grenkobo v srcu, temveč nekim prav posebnim veseljem. Z navdušenjem, ker bodo sledile spremembe. Ker se veselim branja pod tem rdečim hrastom – veselim se, saj me zanima, kaj bom brala takrat. Letošnja bera novo izdanih knjig slovenskih založb je tako zelo bogata, pred nami pa je še moj najljubši sejemski dogodek leta: knjižni sejem.
Hkrati pa s pomirjenostjo danes tukaj pod tem istim hrastom pišem te besede. In to je tista kakovost bivanja, ki sem jo kot otrok imela, ter potem izgubila v najstniških letih ter kasnejših prvih letih odraslosti, ko sem želela preveč na hitro – doživeti vse, videti vse, hiteti … Ko si otrok, živiš v trenutku. Zavedaš se, da jutri pride in da spremembe bodo. Veseliš se jutrišnjega dne, vendar to ni tvoje breme. Kar ločuje otroke od odraslih, ni le dolžnost plačevanja položnic, temveč odnos do življenja, ki ga imamo. Je pristnost navdušenja. Navdušenje tudi takrat, ko bereš eno in isto zgodbo večkrat – pa preprosto uživaš v tem. Hrast se spreminja in jaz se spreminjam. Pa ni pomembno, ali pod njegovo krošnjo berem nove ali stare pripovedi. Nič ni večno, nič ni isto, vse je minljivo …
Ajda Vodlan