Debele knjige me praviloma malo prestrašijo, čeprav pri določenih avtorjih vem, da ne morem zgrešiti. Nemalokrat se zgodi, da obširno knjigo preberem hitreje od pričakovanj. Kot otroku so mi debele knjige predstavljale izziv, saj sem bral hitro in rad, za nameček tudi malce bolj zahtevno branje.
In kaj ima vse to vse skupnega z zajčjimi luknjami? Večina se nas je z zajčjo luknjo najbrž prvič srečala med prebiranjem Alice v Čudežni deželi, ko je radovedna Alica hitela za Belim zajcem, ki je zamujal in prišla v Čudežno deželo, kjer je bilo vse popolnoma drugače in od koder se ni bilo tako preprosto vrniti. No, v bistvu se je morala samo prebuditi, ampak pustimo to. Nekateri se boste morda spomnili (ta vrstni red je sicer moj) TV-serije oziroma celo filma, knjige in nato celo izvrstne namizne družabne igre Zofijin svet. Zofijin svet je ustvaril norveški avtor Jostein Gaarder, v njem pa nastopa 15-letna Zofija, ki se odzove na skrivnostna sporočilca, ki jih pošilja starejši filozof Alberto Knox, ki želi Zofijo vpeljati v razgibani in prepleteni svet filozofije. (Ko razmišljam o samem konceptu – starejši filozof in 15-letno dekle – sem prepričan, da bi moral dandanes avtor zgodbo zasnovati drugače, politično bolj korektno, saj bi ga sicer, simbolično, podobno kot številne mislece in filozofe, sežgali na grmadi). Zofija filozofski, s tem pa tudi zgodovinski in kulturni svet spoznava s skoki v različna zgodovinska obdobja, pri čemer so ji pomoč – uganili ste, zajčje luknje. Mogoče na tem mestu ne smem niti mimo filmske serije Nazaj v prihodnost, kjer sta Doc in Marty potovala z avtom (časovnim strojem) in med drugim skoraj poskrbela za to, da se Marty sploh ne bi nikoli rodil.
K tokratnemu pisanju in povezovanju zajčjih lukenj in življenja pa me je pravzaprav navdahnila knjiga 22. 11. 1963 ameriškega avtorja Stephena Kinga. V ZDA imajo – odvisno sicer od generacije – nekaj dogodkov, ki jih imajo Američani v kolektivnem spominu: kje si bil, ko so ustrelili JFK-ja, kje si izvedel za smrt Elvisa Presleyja, in v zadnjem obdobju – kje si bil 11. septembra 2001? Tisti, ki ste v zgodovini malce bolj podkovani, že veste, da se pričujoči Kingov roman (dobrih 900 strani) ukvarja z atentatom na Johna F. Kennedyja. Morda še natančneje – ali bi ga lahko preprečili, če bi imeli informacije iz zgodovine, in seveda – kaj bi se zgodilo potem? Gimnazijski učitelj Jake Epping po naključju (ali pač ne, to bom najbrž izvedel na koncu knjige) najde zajčjo luknjo, ki mu omogoča skok v leto 1958 in ne glede na to, kako dolgo ostane v preteklosti, v sedanjosti mineta le dve minuti. Ampak vse, kar stori v preteklosti, bo seveda vplivalo na prihodnost. Vsak povratek v prihodnost in nato nazaj v preteklost (na isto mesto, ob istem času) pa pomeni, da se vse skupaj znova ponastavi na prvotno stanje.
Torej – danes skočim v preteklost in mogoče preprečim začetek druge svetovne vojne in se zadovoljen vrnem nazaj. Kdo ve, kakšen danes bi to bil, saj gre vseeno za dogodek, ki je tedaj spremenil svet – od atomske bombe, Berlinskega zidu, nastanka novih držav in vzpona političnih režimov itn. Dilema, s katero se ves čas sooča glavni junak in je bolj ali manj previden, je točno ta – kako preprečiti točno en dogodek in obenem ne porušiti vsega ostalega. Verjemite, ko človek enkrat začne razmišljati, je zadeva veliko kompleksnejša in bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.
Bi si želel odkriti zajčjo luknjo? Iskreno, ne vem, če. Saj bi z veseljem v živo ne le videl in slišal, ampak predvsem doživel kakšen zanimiv zgodovinski dogodek, a sem pač rojen in živim v času, v katerem živim. Imamo knjige, filme, glasbo, pogovore z ljudmi. Kolikokrat me kdo vpraša – vsak večer tudi dnevnik; če bi kaj spremenil za nazaj, če bi imel moč ali čarobno palčko. Seveda bi, marsikaj bi storil drugače, ampak ne morem. V danem trenutku sem sprejel odločitve, vlekel (tudi nespametne) poteze, padal in se pobiral. Na meni je, da se učim iz napak in jih ne ponavljam. Vesolje pač deluje po nekih zakonitostih in mi smo le neznaten delec tega kozmosa.
Včasih se sicer vprašam, če moji otroci poznajo kakšno zajčjo luknjo, ki jo skrivajo v svoji razmetani sobi? Danes jim kaj povem (še bolj verjetno, da kakšno stvar dan za dnem ponavljam), ampak naslednji dan že vse pozabijo. Ko razmišljam, da bi pospravili kakšne igrače ali tudi knjige – tiste iz predšolskih časov, so naenkrat spet zanimive in se nikakor ne bi ločili od njih. Jedli bi hrano, kot so jo jedli kot majhni otroci, na trenutke znajo tako zelo otročje tudi govoriti in se obnašati, še po televiziji bi gledali risanke za najmlajše, čeprav so me prejšnji večer moledovali, če lahko skupaj gledamo kakšno grozljivko. Mogoče je to njihov način soočanja s stresom in vsakdanom – zatekanje v neke bolj idilične, mirnejše, lahko rečem tudi lepše čase. Oni se seveda ne zavedajo, da se pač staramo (ha ha!), odraščamo in čeprav nam je v tem trenutku nekaj naporno in se nam zdi, da nam še nikoli ni bilo hujše, se bomo vsemu temu čez nekaj let le smejali. Spomini, ki jih imamo, občutenja, so naša zajčja luknja. Jaz jih ne želim zapreti, pa vi?
Matic Slapšak
