‘Le od kod dobite navdih za pisanje knjig?’
Zgornje vprašanje pisatelji slišimo velikokrat. Sam se vedno znajdem v zadregi, saj natančnega odgovora na to vprašanje ni.
Navdih me s svojimi nevidnimi rokami včasih poboža med dolgotrajnim tekom. Včasih med prepirom z ženo. Včasih v zgodnjih jutranjih urah, ko ne morem spati. In včasih … včasih se lahko zgodi tudi, da spregovorijo izkušnje in dogodki, ki so se resnično zgodili. Pa čeprav v različnih časovnih obdobjih.
Ko jih miselno pregnetem, se nekateri izmed njih lahko povežejo v eno zgodbo.
Denimo takole…
‘Z jutrišnjim dnem vam ni treba več priti na delovno mesto. Z vami prekinjamo delovno razmerje, tako da še danes pospravite delovno mesto …’
Očetu so se besede delodajalca zdele neresnične in obenem težke. Dojel jih je kot nekakšen oddaljen, zamolkel odmev. Spomnil se je pretepa, v katerega je bil udeležen pred leti. Takrat so po njem padali udarci, ki jih je zaznal, ne pa tudi občutil. V besnečem klopčiču udarcev in brc se mu je za hip zazdelo, kot da se to ne dogaja njemu. Vse skupaj se je odvijalo prehitro, zato ga je prevzel lažen občutek nekakšne vzporednosti, nevpletenosti. Tako je bilo tudi zdaj. Besede so zdrvele mimo njega, nastopilo je nekaj trenutkov mučne tišine, sledili so vzvišeni in vprašujoči pogledi nadrejenih. Spoznal je, da je na potezi on. Moral bi vstati in se postaviti zase. Moral bi prijeti prvo stvar, ki bi mu prišla pod roke, in jo zalučati v obraz tistim, ki so ga ravnokar postavili na cesto. Moral bi … Da, moral bi. On pa je le tiho vstal in se v rahli omotici podal do svoje mize.
Prišel je tisti dan. Dan, ki se ga je tako zelo bal in izogibal. Dan, ki so ga starejši fantje čakali več tednov. Še sam ni vedel, kako je lahko pozabil na pretečo grožnjo, ki ga je čakala pred šolo. Vsak dan znova se je srečanju z nasilneži uspešno izogibal. Vedel je, da čakajo njega, čeprav ni točno vedel, zakaj. Baje zaradi nekega dekleta. Nekajkrat se je nevarnosti uspešno izognil z odhodom skozi zadnji vhod in skokom skozi okna različnih učilnic v pritličju. Smešno, kako hitro se človek nauči urnikov drugih razredov.
Tokrat je na vse skupaj pozabil. Komaj je stopil skozi šolska vrata, so ga zgrabile močne roke.
‘Si prepričana, da je res tako?’ jo je nejeverno vprašala učiteljica biologije. ‘To je precej visoko.’
Njen pomislek se ji je zdel povsem mimo.
‘Ne, izmislila sem si, da beloglavi jastrebi lahko poletijo čez 10.000 metrov visoko, ‘ je odgovorila. ‘In da se tam lahko zaletijo v vojaško letalo. In da se vse to dogaja v neki afriški državi po imenu Čad. Ter da so potem v tem Čadu vsi živčni ugotavljali, kaj se je zgodilo in kako je to mogoče. Ker punce mojih let to najraje počnemo. Zbujamo pozornost pri seminarski za biologijo. To objavljamo na instagramu in fejsu, s tem se hvalimo pred frendicami. Ne boste verjeli, učiteljica. Zaradi tega tudi lažje spimo.’
‘Razumem, razumem, Ema. Spet si cinična,’ je naveličano in vdano v usodo dejala učiteljica. ‘Saj veš, da morajo zaradi tvojega odnosa priti starši v šolo. Res se boš morala naučiti krotiti svoj dolgi jezik.’
Ema je z enako naveličanostjo skomignila z rameni.
Rada se je spogledovala. In njena služba ji je to omogočala. Flirtanje z moškimi ji je bilo blizu, preden je spoznala njega. Ko sta postala par, ji ni bilo več do tega, s poroko in otroki pa so se zadeve spremenile. Sčasoma se je zalotila, da ji bežni pogledi in drobne pozornosti vzbudijo prijetno vznemirjenje, ki se zlepa ne poleže. Če je bila spogledovanja z moškimi vajena, je v zadnjih mesecih odkrila, da jo spogledovanje z dekleti še bolj podžiga. Začela je sanjariti, kako bi bilo, če bi se zgodilo. Pogledi bi prerasli v prve besede. Te bi privedle do nedolžnega, okornega dotikanja in simpatičnih zadreg. Sledilo bi globoko dihanje, sopenje. Stvari bi pobegnile nadzoru in od tam bi jo ločil le še korak do popolne naslade. Ko bi si lahko dovolila več, kot si dovoli zdaj. Ko bi lahko za hip zatipala svobodo in tista obzorja, ki so bila v tem trenutku zanjo nedosegljiva.
Prebujenje iz sanjarjenja ji je sprva prineslo slabo vest. Včasih je bila velikokrat jezna sama nase. Jezna, a tudi v pričakovanju novih korakov po stranpoteh. Zdaj ni bilo več tako.
Oče, mati, sin in hči so se sešli pozneje tisti dan. Vsak s svojo zadrego in zgodbo, ki jim je šla težko z jezika.
Čeprav so si bili blizu. Čeprav so si tisočkrat povedali in obljubili, da si bodo povedali vse. Tudi tiste stvari, ki jih spravljajo v zadrego in nelagodje. Predvsem tiste stvari.
A tokrat ni šlo.
Le kako bi lahko?
On se je zavedal, da v zakonu ni več tako, kot je bilo. Čutil je njeno odsotnost in tiho obsojanje, da z leti ni izpolnil tistega, kar je od njega pričakovala. Z izgubo službe se bodo njeni očitki potrdili.
A njej je bilo v resnici vseeno. Tavajoča med tem, kar ni bilo, in tistim, kar se ni zgodilo, je živela v pričakovanju, kaj bo prinesel nov dan.
Fant se je odločil bolečino potlačiti globoko vase. Mama bi ga preslišala, oče bi bil razočaran. Od njega je vedno nekaj pričakoval. Pri nogometu, pri košarki, pri odbojki. Povsod je odnehal, zdaj pa je bil še tepen pred šolo. Bi lahko bil še večja zguba?
Dekle se je z družino sešla z nasmehom. Bilo ji je vseeno. Pa kaj, če morajo priti starši v šolo. Z njima se tako ali tako ni nikoli povsem povezala, zato ji je bilo za njuno mnenje iz leta v leto bolj vseeno.
Tako odtujeni so se dobili in tisti dan jih je čakal odhod na skupne počitnice. Počitnice, ki so jih vsi štirje čakali z odporom.
Počitnice, ki bodo pred njih postavile nepričakovan izziv. Izziv, ki jih bo ponastavil in na presenečenje vseh štirih povezal, kot ni pričakoval nihče.
Žiga X. Gombač