Pred dnevi sem za darilo dobil simpatično kolekcijo nalepk in na eni od njih je pisalo »I’m a bookaholic and I regret nothing«. Knjige me spremljajo od malih nog in od nekdaj sem rad bral – ko je doma zmanjkalo knjig, sem si jih začel izposojati v šolski knjižnici in ko tudi tam ni bilo več nič, sem šel v večjo, mestno knjižnico in kasneje sem knjige začel kupovati. In tako je še danes. Sredi dvajsetih sem prvič postal oče in začel brati sinu. Praksa, ki je nisem spreminjal niti kasneje pri hčerki in najmlajšem sinu. Pogosto smo s pravljico začeli dan in ga tako tudi končali. Nemalokrat pa smo kaj prebrali in se o tem pogovarjali še čez dan …
Danes lahko rečem, da v naši družini radi beremo. In veliko beremo. Sam se trudim držati povprečje ene knjige tedensko, otroci imajo povprečje precej višje. Stari so 15, 12 in 9 let in prav vsi trije radi berejo. Lahko rečem, da jim je bilo branje položeno v zibko. Vsi trije so razmeroma hitro začeli brati sami – mlajša dva že pred vstopom v osnovno šolo in tako ni presenečenje, da sedaj bereta že zajetne knjige, ki včasih presegajo njun nivo dojemanja in razumevanja, ampak imamo potem toliko več zanimivih tem za pogovor. Bralno značko v šoli praviloma zaključita že septembra in bi potem čisto iz veselja naredila kar še kakšno.
Začeli smo z Medom Jako, nadaljevali s Frančkom, Grimmovimi in tudi Andersenovimi pravljicami, pa nekaj deset pravljicami, ki jih mnogi drugi bolj poznajo po animiranih filmih, vsi so oboževali knjigo Trije razbojniki in bili očarani nad Čudovitimi letečimi knjigami Morrisa Lessmora, potem se je pojavil Roald Dahl, Gospod Gnilc, dela Dava Pilkeyja, Astrid Lindgren, pa slovenske klasike – od izbora Anje Štefan do Kajetana Koviča, Kristine Brenkove in še mnogo več, številni stripi, pa David Walliams, žal tudi Umazani Bertiji in Grozni Gašperji in pa – Harry Potter. Mnogim se zdi nemogoče, a najmlajši sin je začel Potterja brati pri sedmih in je razumel prebrano, saj se je bil že takrat sposoben dobesedno ure pogovarjati o vsebini.
In ko me sprašujejo, če tako rad bere tudi moj najstarejši, ki je v zelo intenzivnih najstniških letih, ki jih krojijo predvsem mobilni telefon in družabna omrežja, jim odgovorim z »da«. Bere, zelo rad. Serijo o Harryju Potterju je najbrž prebral že vsaj desetkrat, zdaj že rad posega po kriminalkah – naj sta to Nesbo ali pa Golob, vedno zanimive so mu tudi športne ali glasbene biografije, fantazija ali kakšne aktualne najstniške tematike. Bolj problematične so ure, kdaj bere, saj so to pogosto pozno večerne ure in nemalokrat se zgodi, da zaspi s knjigo v roki in se zjutraj prebudi ves polomljen. No, ampak saj se to zgodi tudi nam, kajne?
Hči je ravno tako zelo zavzeta bralka in po nekaterih knjižnih naslovih lahko posega znova in znova in je obenem tudi najbolj dovzetna za moje predloge. Trenutno odkriva Johna Greena, obožuje Morrigan Vran in je seveda bolj navdušena nad nekoliko bolj dekliškimi vsebinami oz. kjer so v glavni vlogi dekleta. Bere zelo pozorno in natančno, velikokrat vmes kaj vpraša, vse bolj pa opažam, da je njeno razpoloženje zelo odvisno od prebranega. Žalostne vsebine jo pahnejo v melanholijo, tiste odločne in karakterno močne iz nje naredijo pravo upornico, spet tretjič pa le najstniško zardeva.
Naš najmlajši knjižni molj je poglavje zase … hkrati lahko bere tri knjige – eno (včasih tudi več) ima ves čas na postelji, drugo v kuhinji in tretjo v dnevni sobi. Tja, kamor pride, tam se usede in bere. Nič ne sliši, nič ne vidi, pozabi na čas, lakoto, žejo, prostor. Zanj v tistem trenutku obstajata samo knjiga in svet med platnicami. Že omenjeni Potter je zvezda stalnica, enako velja za Walliamsa. Vse to intenzivno branje seveda terja svoj davek – včasih ima velike težave pri koncentraciji, saj mu misli ves čas uhajajo h knjigi, obenem ne zna izklopiti domišljijskega sveta in ponoči pogosto zelo doživeto sanja.
Zadovoljen sem, da mi je uspelo vzgojiti tri strastne bralce, pa čeprav moram priznati, da se včasih počutim kar malce obupano. (Tudi) zaradi branja ne vidijo nič okoli sebe, nobenega dela, sam pa imam čez dan bolj poredko kaj časa za branje. »Tudi jaz bi bral!« je stavek, ki ga moji otroci kar pogosto slišijo. Neprecenljivi pa so trenutki, ko se uspemo zavleči vsak v svoj kot, s svojo knjigo in brati ter je edini zvok, ki ga slišimo, obračanje strani.
Ampak kako pomembno je za našo družino branje? Zelo. Sam sodim med tiste, ki prebirajo tudi otroške oziroma mladinske knjige in se z njimi ter temami, ki jih knjige odpirajo, brez težav pogovarjam. Nemalokrat se zgodi, da otroci do mene pridejo z vprašanjem, ki zahteva nekaj raziskovanja in posledično učenja. Tudi knjige, ki jih prebiram sam, mi pogosto pokažejo svet ali določeno situacijo v povsem drugačni luči, iz katere seveda želim dobiti kar največ in se potem morebitnemu problemu lahko približam na drugačen način. Knjige nas povezujejo, nas hranijo in bogatijo. Pogosto se počutim kot junaki knjige Otroka, ki sta imela rada knjige – brez knjig bi pri nas doma vladala velika praznina.
Matic Slapšak