Izhajam iz družine, v kateri oba starša rada bereta in bereta veliko. Kot otroku so mi brali in pripovedovali pravljice, me nagovarjali k branju, me vozili v knjižnico, mi kupovali knjige in na vse možne načine spodbujali, da sem brala. Branje je bila vrednota, ki se jo je močno cenilo. Branje smo vsi razumeli kot dejavnost, ki ji namenjamo čas, o kateri veliko govorimo in za katero verjamemo, da je dobrobitna za naš um, razum, mentalno stanje in navsezadnje tudi za zabavo. Nato sem prišla v dvajseta leta, ko sem iskala resnejšega fanta in ugotovila, da vsi ljudje ne berejo. Danes vem, da zveni naivno, toda po končani osnovni šoli sem odšla na Gimnazijo Poljane in se družila tako s prijateljicami kot s fanti, ki so brali knjige. To nam je bilo samoumevno. Nato pa sem na Fakulteti za družbene vede povečala svoj krog družbe in ugotovila, da ne berejo vsi.

Veliko ljudi ne bere. Danes, ko za AirBeletrino mesečno objavljam prispevke v rubriki Domača knjižnica, lahko potrdim, da bralne navade izhajajo večinoma iz družine. Če so starši otrokom brali, potem ti otroci berejo. Sprva sem mislila, da ni nič narobe, če ljudje, specifično fantje in moški, pa tudi prijatelji in prijateljice, s katerimi se družim, ne berejo. Odrasla sem v liberalni družini, ki me je naučila tolerantnosti, predvsem pa vključevanja in sprejemanja raznolikosti. Vendar sem v življenju spoznala, da moramo postaviti meje naše tolerance in vsega ne moremo sprejeti. Ne trdim, da to velja za branje na splošno, ker navsezadnje danes lahko kvalitetno vsebino sprejemamo tudi na druge načine (podcasti, recimo). Pa vendar je branje specifična dejavnost, saj zahteva lastnost, ki je imamo danes vse manj: potrpežljivost. No, pa tudi vztrajnost. Knjige velikokrat stvari razlagajo na daljši način in nam, ki živimo v tem norem hitrem svetu, se to včasih zdi predolgo. Navajeni smo, da moramo delati več stvari hkrati in da se nam sporočila predajo v dolžini Twitter sporočila. V knjigah temu ni tako.

Knjige nas naučijo empatije. Pa to ne strokovne knjige, temveč romani. Dajo nam možnost, da stopimo v čevlje nekoga drugega in gledamo svet skozi njegove oči. Podcasti so bolj strokovni in tega ne dajejo. Najbližje k temu pridejo filmi, vendar v filmih vse vidimo: knjige pa nas tako učijo tudi vizualizacije in nasploh krepijo našo domišljijo. Tisti, ki veliko beremo, smo tako tudi mnogokrat sanjavi, zasanjani. Lastnost, ki v tem realnem, potrošniškem svetu ni zelo zaželena. Vendar pa je nujna za kreativnost. In koristna za bogatejše življenje.

Iz svojih partnerskih razmerij, pa tudi iz izkušenj mojih prijateljic, tako lahko rečem, da dandanes veliko moških ne bere. Seveda to ne velja za vse. Toda da bere več žensk, lahko opazimo tudi recimo pri knjižnih blogerkah – večinoma so ženske, njihove sledilke so večinoma ženske. Je branje pomembno v zvezah?

Vedno sem trdila, da je v razmerjih potrebno ocenjavati vsak posamezen primer posebej. Generična pravila v ljubezni ne veljajo. Vsekakor pa velja, da če obe osebi bereta, se potem lahko o tem tudi pogovarjata. In če ena bere veliko, kot berem jaz, potem je seveda to veliko lažje. Vendar pa se kompromisi morajo delati in zagotovo ni konec sveta, če partner ne bere. Zdi pa se mi škoda, če oseba ne bere, ker preprosto ne ve, kaj potem vse zamuja. Koliko je fantastičnih zgodb, ki jih ne pozna. Dandanes se marsikomu zdi branje izguba časa. Naši predniki so si pripovedovali zgodbe ob ognju in verjamem, da je ena najbolj človeških lastnosti to pripovedništvo. Branje navsezadnje ostaja merilo razvitosti držav in tudi ljudi – in to ni samoumevno. Vsi ljudje po svetu ne znajo brati, sploh veliko žensk ne zna, celo ne sme brati! Veliko branja nas tako uči tudi razumevanja in v današnjem svetu, ko imamo poplavo informacij, je pomembno ne le brati, temveč znati brati v pomenu pravega razumevanja. Če želite: znati brati tudi med vrsticami.

In naj zaključim: zakaj verjamem, da je res fino, če ima bralec za partnerja bralca – ker si potem lahko deliš najbolj intimne trenutke branja skupaj. To je takrat na morju, ko na plaži, popolnoma sproščena, oba skupaj bereta vsak svojo knjigo. Ležita drug ob drugem, se dotikata, sta fizično prisotna, a hkrati vsak v svojem svetu, v svetu knjige. Ali pa večerno branje, ko pred spanjem ležita v postelji in ob nočni lučki raziskujeta zgodbe svoje knjige. In še nekaj, kar je dandanes že skoraj izginilo: ko drug drugemu naglas bereta knjige. In še bolj romantično: poezijo! Vsi vemo, da ljubezen živi tudi v knjigah, v katerih se skrivajo najlepše ljubezenske zgodbe naše zgodovine. Ljubezen pa lahko živi tudi ob knjigah, v branju zraven nekoga …

Ajda Vodlan