In to pred novimi vrati, potem ko ga že dve leti zapored ni bilo!
Moji prvi spomini na knjižni sejem so iz osnovnošolskih dni, ko smo se gruča otrok iz Domžal do Ljubljane pripeljali z vlakom, se nato sprehodili do Cankarjevega doma in bučno stopili skozi vrata. Nagajivi, polni energije in veselja smo tekali med knjigami. Prepričana sem, da »šolski dnevi« na knjižnem sejmu niso enostavni za knjigotržce, založnike in prodajalce, saj otroci ne kupijo veliko knjig, naredijo pa velik, a prikupen nered. Toda prav ti šolski dnevi so ključni, saj vzgajajo ljubezen do knjig, hkrati pa tistim otrokom, katerih starši ne berejo pogosto, približajo knjigo in pokažejo, kako bogat je slovenski knjižni trg.
Kasnejši spomini na sejem so iz gimnazijskih časov, ko sem se tja sprehodila s sošolkami. Bile smo navdušene bralke, že takrat usmerjene bolj v družboslovje. Sejem smo obiskale po pouku, priznam pa, da smo tudi »špricale« in se iz Gimnazije Poljane v dopoldanskem času odpravile med knjige v Cankarjev dom. Čisto nič mi ni žal, saj je bilo to tudi bogato pridobivanje znanja. Malce bolj neformalno. J
Nekje v obdobju študentskih let pa sem zasnovala tako obredno obiskovanje sejma skupaj z očetom, ki tudi navdušeno bere. Stopila sva skozi vrata in si nato vzela kar nekaj ur, da sva se sprehodila med vsemi stojnicami – najprej po desni strani v pritličju, nato po stopnicah navzdol, desno in po desni strani do konca, pa krog ter po levi strani nazaj in navzgor ter še preostanek pritličja. Kupila sva toliko, da sva težko nosila. Kazala sva si knjige, preučevala, katero kupiti, drug drugemu že kupila božična darila, pa še novoletna, saj je bil to odličen izgovor, da vzameva domov še več knjig. Nato sva se pa vedno odpravila še na kosilo v Foculus. To sva nadaljevala tudi ptoem, ko sem se zaposlila in sem si vzela kar prost dan v službi za obisk tega sejma.
Dve leti sejma ni bilo in pogrešala sem ga. Tisti občutek, ko se vrata odprejo in prideš s hladnega novembrskega dne v vroč ter natrpan prostor in te prijazno pozdravijo vedno najprej knjige Mladinske knjige, ki so na prvi stojnici. Pa potem ko se ustaviš na poti, da poslušaš pogovore v pritiličju in nato še v kletnih prostorih. Knjižni sejem je pravljičen prostor.
V teh prvih novembrskih dneh se veselim sejma in že razmišljam, katere novosti bom srečala, katere knjige odnesla s seboj domov. Predvsem pa se sprašujem to, kar se sprašujemo vsi knjigoljubci: kako bo v novem prostoru? Bo Gospodarsko razstavišče preveč neosebno? Bo preveliko? Bo sejem imel dušo? Menim, da so strahovi sicer neutemeljeni, vendar spremembe vedno sprejemamo bolj nenaklonjeno kot naklonjeno. Verjamem pa v moč knjige, da lahko katerikoli prostor spremeni v bolj pravljičen kraj. In zato tudi verjamem, da mora imeti prav vsak dom tudi vsaj nekaj knjig, da je to res lahko dom, ne le kraj bivanja. Vabim vas na knjižni sejem, da podprete slovensko tiskano besedo, trud ustvarjalcev in predvsem da uživate v sprehodu med stojnicami in v pogovoru z ljudmi, ki jih srečate.
Ajda Vodlan
