Leto 2017 je bilo obsežno. Lahko rečem, da se v naši bajti ni še nikoli toliko prebralo. Najmlajši bralec je (končno) prišel na okus za slikanice. Saj s polic še vleče kartonke in potem sam pri sebi mrmra: »Olanzna pomalanca, siv slon …«, a še raje se ugnezdi v naročje s čim večjo slikanico, najraje z eno s klasičnega repertoarja, ki se vedno znova konča z »se enklat«.
Bralca št. 2 letos vabimo v svet črk, no, bolj podkupujemo: »Če ti prebereš en stavek, ti jaz eno poglavje.« »Ti meni dve.« »Eno.« »Eno pa bombon.« »Eno.« »Ampak kratek stavek …« Zdaj torej beremo po dveh linijah, po eni bolj kratki, ki pa dvojno šteje, in po eni bolj dolgi, pri kateri smo letos s slikanic prešli na kratke zgodbe.
Bralka št. 3 ostaja pri (mladinskih) romanih, ampak so se ti letos opazno poredili. In, kar mi je precej všeč, ker je fino gledati jabolka, ki ležijo blizu drevesa, bere se vzporedno, z eno knjigo na kavču, eno v postelji, tretjo za mizo. Včasih gre za firbec, včasih za dopolnjujoče okuse, včasih pa samo za lenobo. Ampak tudi to (včasih) podpiramo.
Tudi za mano je letos, tako na oko, več kilometrov. Marca, ko je bilo še ravno dovolj časa za preobračanje letne statistike, naj bi nas na simpoziju Mestne knjižnice Ljubljana Od Pise do Nase osupnil podatek, da slovenska mladina, tam med 16. in 19. letom, ko navdušenje nad branjem najbolj upade, sodeč po bizarno majhnem statističnem vzorcu, iz lastnega užitka prebere samo 1,1 literarno delo na tri mesece. Ampak saj se pri meni na »prostočasnem kupčku« ne nabere kaj več! Ko odštejem vse, kar preberem po službeni dolžnosti, taki ali drugačni, ostane bore malo, še za tisti kup, ki ga vendarle spravim na morje, se na koncu zgodi, da se ga spomnim ob kakšnem projektu, pa spremeni tabor in smo tam. Na srečo me je uvodničarski prispevek Boštjana Narata spravil v dovolj dobro voljo, da tovrstna grenka spoznanja niso pokvarila splošnega vtisa. Ne samo da nas je njegov mojstrsko zrežirani prispevek za 20 minut + prikoval na stole (kar se med drugim vidi tudi na objavljenem posnetku na katerem nekaj minut še šušljamo z vrečkami in papirji, potem pa nas potegne v linijo od spominov prek filozofije do uvida v (prostočasno) branje. V bistvu je Narat prinesel rešitev za problem, ki smo se ga udeleženci zavedli šele pri tretjem prispevku (da je namreč naš kupček za prostočasno branje grozljivo nizek). Narat nam je opisal svojo mladostno izkušnjo s Kästnerjem, avtorjem, ki bi ga danes označil kot manj zahtevno branje na meji šunda, ki pa ga je kot mulca potegnil v branje, ga spremenil v obsesivnega bralca. V nadaljevanju pa je potegnil vzporednice s sedanjostjo: podobno vlogo naj bi pred kratkim odigral Jo Nesbo. Ko mu je sredi »obveznega« branja zmanjkovalo veselja do prostočasnega, ga je norveški pisec kriminalk potegnil nazaj v obsesivno branje. Zadeva se je še kako odnesla tudi pri meni. Najprej je šlo za firbec. Potem pa bolj kot ne za požiranje cele serije obrtniško dovršenih izdelkov, ki za užitek v branju potrebujejo ravno še tiste možganske celice, ki še delujejo ob desetih zvečer, ko mulci končno omagajo in je čas za prostočasno branje. Harry Hole je, za nekaj časa, premagal televizijo in opravil svoje. Medtem ko čakam na nadaljevanje, ugotavljam, ali so Moderni klasiki še moja najljubša zbirka.
Leto 2017 je bilo ne nazadnje posebno tudi pri bralcu št. 5. Po letih branja se je namreč končno prebil skozi Infinite Jest Davida Fosterja Wallacea.
Kvantiteta je bila torej letos kar solidna. Ampak če kaj, smo zoprni in hočemo brati dobre knjige. Tole je moj izbor najboljših x 4. Ena od boljših stvari, ko imaš mulce, je namreč, da lahko bereš kul knjige za triletnike (večkrat zapored in se jih naučiš na pamet) in da lahko devetletnikom podtikaš knjige, potem pa nazaj dobivaš (ekstra) kritične komentarje.
Top 3 pri bralcu št. 1.
Bralec št. 1 je pred kratkim postal triletnik in prav tako pred kratkim prišel na okus za slikanice. Pravzaprav ob rojstnodnevnem darilu za njegovega petletnega brata. Ker tale žoga mu ni dala miru. Dialog ob branju se je tako začel takoj, ko smo prebrali naslov: »To ni zoga, to je kocka!« (Beck in Matt Stanton, To je žoga, Miš, 2017)
Ob prvem branju se je navdušeno jezil. Zdaj pa ga najbolj veseli, če se strinja z mano in se pri tem zarotniško nasmiha, nekako v smislu »joj, kakšne neumnosti govoriva!«
Po drugi strani je njegov brat »klasični« bralec, ki vztraja pri svojem in vztrajno argumentira: »Glej, žoga nima robov in psi nimajo rilca, a poznaš kakšnega psa z rilcem, to je slon!«
Samo s koncem se vedno strinjata oba: »To ni konec knjige.« Kar po njunem pomeni, da gre za neskončno krožno branje, obrni na pravo stran in nadaljuj branje.«
Pri devetletnici se je knjiga super obnesla kot izhodišče za pogovor o logiki. Ker To je žoga pravzaprav do absurda prižene napačno logiško argumentacijo, ki se ne prav redko uporablja v vsakodnevni komunikaciji.
»To je nevaren terorist.«
»Kako ne, poglej, kakšno brado ima! In kako se ti smeje v obraz.«
Trenutno najbolj priljubljena pa je gotovo tale. Postala je redno čtivo pred spanjem, vsake toliko časa pa roma tudi z njim v posteljo, kljub priporočilom, da za stiskanje knjige morda vseeno niso najboljše.
Ne liži te knjige (Miš, 2017) ni bila ravno ljubezen na prvi pogled. Knjiga, ki je zmes poučne knjige in leposlovja, prepleta fotografijo in ilustracijo, poleg tega pa je še igroknjiga, ki mladega bralca vabi, da sodeluje pri branju, je vsekakor drugačna. Ob prvem branju je tako predvsem opazoval starejša poslušalca, kako bosta onadva sprejela to čudaško knjigo. In se pri tem poskušal hahljati na pravih mestih, da ne izpade nepoučen. Potem pa so Mimi, Rozi, Denis in Jaka dobili vsak svoj glas in karakter. In vsak svojo vlogo. Jaz sem Mimi in naš najmlajši bralec je Denis. Ne le takrat, ko beremo knjigo. Tudi na poti v vrtec pa med umivanjem zob … Brat in sestra sta ponavljajočega se branja knjige, ki jo znamo zdaj pa res že čisto vsi na pamet, že malo naveličana. Najmlajši pa nadaljuje s čudenjem in nima, tako izgleda, nikoli dovolj.
*Ne vem, ali kaj manj ližemo stvari, kaj bolj umivamo zobe in peremo majice, odkar smo prebrali to knjigo. Je pa nedvomno spodbudila marsikateri pogovor o svetu okoli nas, predvsem o tistem zelo, zelo, zelo majhnem in za nas zelo, zelo, zelo pomembnem. O vseh vrstah mikrobov, ki smo jim pripisali delovno definicijo – vse, kar je živo in mikroskopsko (beri zelo, zelo) majhno, ter ugotovili, da gre za zelo zabaven abstraktni izum, za katerega v znanstvenem svetu ni enoznačne definicije.
S kombinacijo vsega, kar potrebuje slikanica za najmlajše bralce, pa nas je navdušil 
Pujsek Amy Krouse Rosenthal (Mladinska knjiga, 2015). Slikanica z velikimi tiskanimi črkami ima ravno prav besedila, da triletnik med branjem ostane v naročju in ne obrača listov, da bi pokukal na naslednjo ilustracijo, medtem ko se, po drugi strani, bralec začetnik lahko prebije do konca v enem zamahu in ponosno obelodani, da je prebral celo knjigo. Pa še za prvo Bralno značko se prav fino pove, preizkušeno. Ampak tisto, kar navduši, niso (samo) velike tiskane črke in ravno prava količina teksta na zgovornih ilustracijah, ob katerih smo se potem ustavljali znova in znova, ampak posrečen tekst z ravno prav zgodbe, humorja in dramatičnosti. Predvsem pa z zelo posrečenim koncem, ki, kljub hudi nevarnosti, ne izpade pedagoško.
Top 3 pri bralcu št. 2
Bralec št. 2, ki je letos še zadnje leto vrtičkar, se trenutno najbolj navdušuje nad kratkimi zgodbami. Nad takimi, kjer se veliko režiš in kjer se z lahkoto poistovetiš z junaki. Čeprav je v družini tisti, ki najtežje zdrži nekaj minut na miru, so kratke zgodbe precej visoko na njegovi vrednostni lestvici. Za blagovne menjave v stilu: »Ti mi pomagaš pospraviti, jaz ti pa preberem eno Mici,« je precej zainteresiran. Še posebej, ker je Mici iz 2. a nesporno njegova najljubša. (Majda Koren, ilustracije: Matjaž Schmidt, Mici iz 2. a, Mladinska knjiga, 2009 & Majda Koren, ilustracije: Matjaž Schmidt in Jelka Godec Schmidt, Že spet ta Mici iz 2. a, Mladinska knjiga, 2012.)
Majda Koren brez dvoma pozna mulce, tudi take, ki jih sicer (zelo) zanimajo tudi črke in številke, pa težko prav dolgo sedijo na miru, take, ki bi bili z veseljem pridni, ampak ne čez mero, ker to ne gre. Jaz ob branju opazim, da so zgodbe, ki so najprej izhajale v Cicibanu, zbrane na kup in imamo tako v Mici iz 2. a dvakrat poletje, Mici je pa še vedno v 2. a. Ampak moji mulci, ki so sicer blazno natančni, ob poslušanju tako uživajo, da jih to sploh ne zanima. Kronologija se itak bolj ali manj izgubi, ker jih beremo kot zgodbice in se k nekaterim vseskozi vračamo.
Kratke zgodbe so na M dneve (dneve, ko daje spat mami) na sporedu tudi zvečer. Takrat je treba izbrati nekaj, kar je všeč 3-, 5-, 9- in 34-letniku. In tu vedno znova zmaga Peter Svetina. Petru uspe pisati s toliko niansami, da se nam vsem štirim bralcem zdi, da nekaj razumemo, čisto vsega pa ne. In vsak v zgodbah najde nekaj zase. Malo se smejimo, malo se čudimo, malo se pogovarjamo, malo pa puščamo, da ostaja nerazloženo. Letos smo bolj kot ne predihali celoten opus Petra Svetina. In če bi se morali odločiti za eno, so nam najbolj všeč Ježevci (Peter Svetina, ilustracije: Damijan Stepančič Kako zorijo ježevci, Miš, 2015). Če ne zaradi drugega, ker smo se tako prerežali ob lenivcih Henriku in Emilu, ki pozabita, kako jima je ime:
Mimo se na kolesu pripelje Helge.
»Živjo, Henrik, živijo, Emil!« zakliče. In je že mimo.
»Kdo je kdo?« vpraša za njim prvi, ki ne ve, ali je Henrik ali Emil.
»Hej, ti!« zakliče za njim drugi, ki tudi ne ve, ali je Henrik ali Emil »Kaj si že …«
»Mogoče se bo pa po isti poti vračal,« reče prvi, »pa ga bova potem vprašala.«
Drugi se popraska po trebuhu pa reče: »Kaj ga bova že vprašala?«
»Koga?« se začudi prvi.
Čeprav Ropotarne (Peter Svetina, ilustracije: Damijan Stepančič, Ropotarna, Miš, 2013) pa ne priporočam za večerno branje. Mi smo vedno znova padli noter in potem sestavljali pesmi na p, pa take, v katerih je edini samoglasnik a … In potem je to cel žur, s spanjem pa nič.
Avtorjev, ki so zares spretni v pisanju kratkih zgodb za otroke, ni ravno ogromno, čeprav je žanr precej priljubljen. Mi smo v paketu ljubitelji kratkih zgodb Nataše Konc Lorenzutti, trenutno pa v stilu kratkih zgodb prebiramo Piko Nogavičko. Naše letošnje odkritje pa so Karelčkove zgodbice aktualne Andersenove nagrajenke Rotraut Susanne Berner. Ker Karelček je še en tak mali mulec, ki se mu smejimo in ga še preveč dobro razumemo. Njegova mamico in očka pa tudi. Pa še v gledališču smo ga srečali, kar tudi (kar) nekaj šteje.
Top 3 pri bralki št. 3
Bralka št. 3 je zdaj v tistih letih, ko kar naprej sprašuje, kaj je puberteta in kdaj nastopi. Ker v šoli jim ves čas govorijo, da pride zdaj zdaj, da se bodo takrat res grdo obnašali, pa jim ne bo pomoči. Pa jo zanima, kdaj lahko uporabi tega jokerja. Nič ne bo, ji zagotavljamo, v naši družini se med puberteto ne pojavljajo taki vedenjski vzorci, genetika pa to.
Njo smo že okužili in je solidna samostojna bralka, samostojna tudi kar se tiče mnenja. Izbor top 3 je tako njen. Ampak ga takoj vzamem za svojega.
Letos sva z možem prečesala domačo knjižnico knjig Mladinske knjige, ki so v enakem formatu s prepoznavno roza črto v različnih zbirkah izhajale v 70. in 80. letih (vsaj iz tega obdobja so naše) – knjige, ki sva jih v osnovni šoli prebirala midva, pred nama pa najini starši. Zadala sva si lov na klasike, ki prepričajo tudi sodobne mulce – tako kot so naju. Mož je s police potegnil Bratovščino Sinjega galeba (Tone Seliškar, Bratovščina Sinjega galeba, Mladinska knjiga, 1966), jaz pa Kočo strica Toma (H. Beecher-Stowe, Koča strica Toma, Mladinska knjiga, 1965), ki je bila dolgo moja najljubša knjiga. Obe sta bili požrti na mah. Med top 3 pa se je prebila Koča strica Toma. Nedvomno gre za klasiko, ki razpira del naše človeške zgodovine s posluhom za specifičnega mladega bralca, knjiga, ki ne dopušča ravnodušnosti.
Najprej je bil film. No, ne v objektivnem času. Tam je najprej, leta 2008 (Dušan Čater, Pojdi z mano, Goga, 2008) izšla knjiga, po kateri je bil leta 2016 v režiji Igorja Šterka posnet film. Tega sva si pogledali na lanskem Liffu in bili navdušeni, obe. Scenarij je dober – najstniška srhljivka, ki temelji na suspenzu, ki izhaja iz sveta sodobne mladine in gradi dokument časa, hkrati pa odpira večne teme. Posnetki slovenske pokrajine so izjemni. Igra mladih igralcev je dobra in bralko št. 3 je še posebej navdušilo dejstvo, da so po projekciji prišli na oder in odgovarjali na odpiljena vprašanja. Zame top slovenski film zadnjih let.
Bralko št. 3 je navdušil do to mere, da se je lotila še knjige. In potem primerjala, ne samo knjigo in film, ampak tudi različne pristope, ki jih zahtevata različna medija – v knjigi izvemo več (kar ji je bolj všeč), hkrati pa so liki bolj pretirani (kar ji je manj všeč). Tudi ta stik dveh svetov je prispeval k temu, da se je Pojdi z mano prebila med top 3.
Tretja v izboru top 3 nikakor ni presenečenje. Bralki št. 3 je všeč Živa in je redna bralka njenih dogodivščin, ki izhajajo pri Narodnem muzeju Slovenije. Najbolj všeč v knjigah iz zbirke Živa iz muzeja pa so ji stripi. Ne samo, ker je strip kul, ampak ker so najbolj smešen del knjig, humor dvojca Gombač & Mitrevski pa je odlično, včasih prav simpatično nekorektno priostren. Zgodovina Slovenije v stripu (Žiga X. Gombač in Ivan Mitrevski, Zgodovina Slovenije v stripu, Miš, 2017) ima vse lastnosti dobre knjige za devetletnice, kul in precej pametno junakinjo (ki ima, kot ugotavlja bralka št. 3, domiselno odrezan zgornji del glave, kar dojema kot posrečen sarkazem), veliko humorja, ob katerem se ne hahljaš, ampak se režiš, pa še nekaj poučnih elementov, ki so v redu, ker lahko potem ob priliki tudi ti pametuješ.
Top 3 pri bralki št. 4
Ta izbor je pravzaprav najtežji. Knjig je bilo precej in precej jih je bilo precej dobrih. Letos mi je uspelo prebrati finaliste za kresnika in mislim, da tako dobre romaneskne letine že dolgo nismo imeli. Izbor zmagovalca je tudi moj izbor, sem pa o Figi (Goran Vojnović, Figa, Beletrina, 2016) pisala že lani. Ker ponavadi beremo za nazaj in ker se tako podeljujejo tudi nagrade, med top 2017 ponavadi pridejo predvsem dela z letnico 2016: mene je tako v letu 2017 navdušila Kronosova žetev (Mojca Kumerdej, Kronosova žetev, Beletrina, 2016), med pesniškimi zbirkami pa predvsem Didaskalije k dihanju Anje Golob (Samozaložba, 2016). Med top 3 pa pridejo tri dela, ki pravzaprav ne spadajo med beletristiko. Ali pač?
Letos poleti mi je končno uspelo prebrati Stephensonov Anathem (Neal Stephenson, Anathem, 2008, William Morrow). Gre za klasiko spekulativne fantastike in/ali znanstvene fantastike, ki, kot se za vse klasike spodobi, prestopa okvire žanra. Na nekaj manj kot tisoč straneh (ker če česa Stephenson res ne zna, je napisati kratke knjige) avtor predstavi alternativni svet, ki v novo luč postavlja naša filozofska in znanstvena spoznanja in odnos med znanostjo in družbo. Kot se za klasiko spodobi, bi na gosto pisani Anathem pravzaprav morali brati večkrat in odkrivati različne ravni romana. Morda bi ga enkrat lahko brali v kontekstu vprašanja, ali gre za literarno klasiko, npr. tako, ki spada v zbirko Modernih klasikov? Ali spadajo tovrstna dela res samo na police gikov, ki jim je angleščina bližje od slovenščine (zato prevajanje nikakor ni smiselno) in ki jih zanima predvsem tematizacija filozofije kvantne mehanike v novem kontekstu vzporednega sveta, medtem ko so Stephensonovi slogovni prijemi in odpiranje eksistencialnih vprašanj samo nepotrebni bonus.
Najbolj pa me je letos s svojim pisanjem prepričal Tim Lewens. Britanski filozof biologije ni le dober argumentator, ki v aktualnih debatah o možnostih genske manipulacije sledi zdravorazumskemu premisleku, pri tem pa ostaja filozofsko konsistenten (glej npr. Tim Lewens, The Biological Foundations of Bioethics, Oxford University Press, 2014), je tudi izjemen mojster sloga. Njegov slog pisanja me spominja na njegovega sorojaka Juliana Barnesa, na njegov angleški humor, gostobesednost, pa vendar izčiščenost besedila, jasnost v argumentaciji, različne nianse teksta. Njegov Darwin, delo iz zbirke The Routledge Philosophers (Tim Lewens, Darwin, Routledge, 2007), se bere kot roman, ne le o Darwinu – o njegovem času, o znanstveni metodi, o verjetno do danes najpomembnejši znanstveni teoriji. Odlično branje!
Tretja v izboru (Tina Bilban, ilustracije: Ivan Mitrevski, 50 abstraktnih izumov, Miš, 2017) me je v letu 2017 gotovo najbolj okupirala in mi prinesla največ veselja. Upam, da vsebuje nekaj tiste slogovne manire, s katero vrata v svet temeljnih abstraktnih izumov odstira Tim Lewens, in nekaj tistih nians, ki jih v svojih knjigah razvija Neal Stephenson, ki potem zgrabijo navdušence nad znanostjo in navdušence nad filozofijo ali pa tiste, ki jih zanima odkrivanje novih svetov.
Tina Bilban
