Piše Mati Miš

Sejem otroških v knjig v Bologni je vsako leto znanilec pomladi. Običajno se na poti tja oči spočijejo na zelenju in morda celo cvetočem drevju, največkrat se med sestanki pomartinčkamo na soncu, včasih celo v kratkih rokavih. Ali pa si privoščimo nazaj grede kavo na Markovem trgu v Benetkah, ki ga grejejo prvi sončni žarki. Ker je na mišjem koncu po hudo delovni jeseni prišla še bolj izčrpujoča zima in so bili celo božični in novoletni prazniki povsem v delovnem duhu, mi je bil kratek oddih življenjsko potreben. Pa sem si privoščila tri prelestne smučarske dneve v Dolomitih. Ej, to! Zlikane poljane naravnega snega, skorajda sama na smučišču, neskončen pogled na rdečkaste vršace pobeljene s snegom, modro nebo in povsem januarske temperature – za Mater Miš užitek nad užitki.

Pot v Bologno v soboto popoldan je trajala kar šest ur čez vse tiste prelaze, po soteskah in lokalnih cestah, bila je zelo slikovita. Pa proti Bologni ni bilo nič bolj zeleno, sonce je zamenjal dež, sama voda, voda … Na srečo so parcele za avtodome v kampu delno betonirane, da na sejem nisem hodila do kolen blatna. In spet na srečo sem v Dolomite vzela zimsko garderobo, ki  je več kot prav prišla tudi v Bologni – škoda, da sem se tega spomnila šele v torek zjutraj. Celi dve stopinji nad ničlo sta bili v ponedeljek pozno popoldan, jaz pa zimsko bundo v avtodomovi garaži, na sebi pa pomladanski plašček … Brrr.

Na sejmu pa toplo (tako in drugače) ter kot po navadi vrveče. Slovenska stojnica je izstopala po opaznosti, tudi zaradi barve, postavitve in osvetljenosti. Lepa in funkcionalna, uporabna za tiste, ki smo skromni in si svoje stojnice ne privoščimo. Presenetilo me je, ker je bilo letos na sejmu opaziti manj ponujanja ‘appsov’, manj elektronike je bilo videti in tudi raznih 3D verzij slikanic. Večinoma stare dobre slikanice, ali če črtam tisto ‘dobre’, kot običajno sejem preplavljajo pisane slikanice ‘komercialne’ kakovosti. A samo pogled na stojnice je prepovršen, za dobre stvari se je treba potruditi in pobrskati, bistvo sejma pa se seveda doživi na srečanjih. Letos so se mi založniška druženja začela že v nedeljo na večerji s kanadskimi založniki, nadaljevala v ponedeljek na ‘koktajl sprejemu’ v prestižnem hotelu Carlton, kjer je John Boyne razdelil svoj najnovejši rokopis in v gneči na švedskem partiju v zanimivi stari palači (ponedeljkovo večerjo z Avstralci sem morala žal odpovedati, ker tri stvari ne gredo v dve uri in pol), ter končala v torek na zame prav posebnem dogodku, večerji z lanskoletnim nagrajencem ALMA Guusom Kuijerjem in njegovo ženo. Zanimivo je isti dan srečati dva pisatelja svetovnega formata različnih generacij, ki jima je skupno žlahtno pisanje s poudarkom na strpnosti. John Boyne bo konec maja gost na našem festivalu Bralnice pod slamnikom, srečala sva se že dvakrat, prvič v Avstraliji na literarnem festivalu v Melbournu in sva pravzaprav tudi zaradi elektronskega dopisovanja že znanca.  Nizozemski pisatelj Guus Kuijer, gospod ravno malo čez sedemdeset, ki ima tudi v Sloveniji mnogo občudovalcev (bolje: občudovalk) pa me je presenetil s svojo odprtostjo, odličnim znanjem angleščine in preprostostjo. Izjemen vtis je naredil name, malce me je spominjal na Toneta Pavčka. Najprej ga je zanimalo, kako smo Slovenci sprejeli njegovo Knjigo vseh stvari in vesel je bil informacije, da je praktično pošla in da ima pri nas toliko zvestih bralcev, ki sprašujejo po še. Ko smo se poslavljali je dejal, da bi rad prišel v Slovenijo in prisrčno povabil, naj ga obiščeva kar pri njem doma kadar koli bova na Nizozemskem. Morda ga res povabimo na festival drugo leto, da bosta gosta kar dva vrhunska tuja pisatelja, domenjeni smo namreč že z Marcusom Sedgwickom.

Sicer pa je iz pogovorov z založniki zaznati vse slabše ekonomske pogoje za delo, vse močnejši boj za obstanek, se pa najdejo izjeme, žal osamljene, ki se pohvalijo z rastjo poslovanja. Iz vseh pogovorov je velo dejstvo, da se moramo za enak ali celo slabši poslovni rezultat mnogo bolj truditi kot leta poprej.

Glede prihodnosti knjige so si tudi vsi po vrsti, vsaj založniki s katerimi sem govorila, edini, da elektronika na področju otroških knjig še ne bo tako hitro prevladala. Kanadska založnica mi je pripovedovala o konferenci v New Yorku, ki je postregla z raziskavo, kjer so primerjali prodajo elektronskih otroških knjig v treh šestmesečnih obdobjih in ugotovili, da je po prvem navdušenju prodaja upadla, da starši še vedno raje posegajo po klasičnih otroških knjigah in otrokom zvečer berejo (tisti, ki jim sploh še berejo) iz papirnatih knjig. In tudi najstniki menda raje posegajo po njih. Bomo videli.

Na kratko je bil letošnji bolonjski sejem v znamenju zime in mraza, ne preveč optimističen, pa topel in pisan drugače. A ni vrag, da preženemo zimo. Tisto pravo in ono drugo.