Že nekaj časa imam namen zapisati blog o kakšni izmed zakulisnih tem (naše) založniške scene, in ko sem se končno (za)res spravil v tej smeri klofati po tipkovnici, se je tema ponudila kar sama.

Slovenci že skoraj pregovorno težko iščemo sinergije v skupno korist in tako tudi založniki radi potarnamo o tem, predvsem na kakšnih konferencah. Tudi ta zapis je ena takšnih zgodb.

Vse skupaj se je začelo v prvi polovici letošnjega leta, ko smo prejeli klic založniških kolegov, ki so izrazili željo po izdaji knjige Juri Muri v Afriki z ilustracijami Marjance Jemec Božič. Pravice za zgodbo o Juriju Muriju (v Afriki) je namreč pred leti gospod Pavček zaupal prav naši mali založbi, potem ko smo sprva izdali tretji del (stare zgodbe) o Jurijevih dogodivščinah po Sloveniji in pozneje še celoten komplet.

Kot po navadi, ko na nas kdo naslovi podobne prošnje, smo tudi tokrat sprva nameravali (pro)dati pravice po pogojih, ki so nam jih ponudili. Še nikoli nismo komplicirali, zato tudi zdaj nismo imeli namena. A ko smo zadevo malce prespali in smo od založnika dobili na mizo prve številke ter pod njimi potegnili črto, je bilo takoj jasno, da bi bil tak dogovor nespameten. Še vedno imamo namreč zalogo obstoječega natisa, v katero smo investirali denar in ki bi jo bilo ob drugi izdaji nemogoče prodati. Pridne, sive miške smo se tako v konstruktivnem duhu in malce boječe vendarle potegnile zase in odvrnile, da nam izračun ne znese in se nam ne zdi smotrno iti v nekaj, kjer damo veliko (pravice za objavo in prodajo ene od največjih otroških pesnitev v naših krajih) ter v zameno dobimo drobiž. Ob omembi tega, da se nam v takšen posel nikakor ne splača iti, so nam predlagali, da si izpogajamo nižje tantieme za avtorske pravice za pesnikovo delo in bo tako več ostalo nam. Seveda to ni prišlo v poštev. Dogovor z avtorjem ali v tem primeru dediči je dogovor in takšnega spoštujemo.

Zato smo predlagali, da bi bil to skupen projekt dveh založnikov in da bi knjigo izdali skupaj. Sicer bi to še vedno pomenilo, da bi ‘Stepančičev’ Juri Muri postal slabše prodajljiv, a vsaj delitev stroškov bi bila (verjetno) pravičnejša, pa tudi ohranili bi nekaj suverenosti pri prodajnih poteh in podobno. Ideja je bila sprva blizu tudi našim sogovornikom, žal pa je kmalu padla v vodo, češ da bi za pravično delitev (stroškov in prejemkov) morali izdati preveč informacij o poslovanju. Razumem, da je preveč, da bi vedeli, s kakšno krmo sosed krmi svojo Lisko (ali verjetneje Liska našega soseda), zato smo predlagali še eno možnost. Da bi se naše zaloge vendarle nekako prodajale, hkrati pa bi se poklonili ilustratorki (kot so radi poudarjali sogovorniki), smo predlagali spominsko ali morda celo bibliofilsko izdajo, ki bi se tržno razlikovala od naše obstoječe. A očitno je spominska, bibliofilska izdaja tista, ki stane toliko kot dve pici in kokakola, zraven pa se navrže še avdio cede, seveda v nakladi več tisoč izvodov. Posluha za ta predlog torej ni bilo, mi pa se tudi nismo pustili peljati žejni čez vodo.

Po kakšnem mesecu ali dveh tišine je bila znova izražena želja, da (ob nespremenjenih pogojih) še enkrat premislimo o projektu, saj bi s tem počastili ilustratorko ob njeni 90. obletnici. Nam in pesnikovim potomcem namenjeni odstotki so se v tokratni ponudbi celo nekoliko zmanjšali, formulacijo, ki je ostala enaka, pa so pospremile besede, da je to vendarle samo en naslov, s katerim ne bi nihče ne pridobil ne izgubil, in da nikakor ne bi ogrozil prodaje naših obstoječih zalog. Ko smo, bolj v šali kot zares (a v vsaki šali je nekaj resnice), omenili, da lahko tudi zamenjamo vloge in mi odkupimo ilustracije ter naredimo spominsko izdajo, če gre res za počastitev ilustratorke, pa je bil odziv sogovornikov skoraj posmehljiv.

Kako je torej videti založniška sinergija? Dokler voda teče na en mlin, odlično. Ko pa jo je treba razdeliti na dva, za drugega ostane zgolj za kak kozarec. Četudi smo podali dva različna, a resna predloga, ni bil sprejemljiv nobeden od njiju. Tistega zadnjega, kjer bi situacijo s pravicami ‘obrnili’, pa niti ne štejem zraven.

V življenju še ničesar nisem dobil zastonj. Če pa, je bilo to bodisi v nagradni igri bodisi so za stvar plačali moji bližnji. Dragi bralci, verjamem, da je pri (večini) od vas enako. Zato ne razumem, zakaj se je treba skrivati za besedami, da bi to bilo darilo bralcem in ilustratorki. Z vsem spoštovanjem, z veseljem se tu in tam čemu odpovemo, a vendar naši nameni v tej zgodbi niso bili nikoli skriti. Tako kot vse gospodarske družbe moramo tudi mi poskrbeti za plače svojih zaposlenih in, ja, tudi za svoje. Preudarno investiranje v pravice in trdo delo v že tako precej slabo donosnem založništvu nam in našim sodelavcem predstavlja vsakdanji kruh. Seveda pa smo veseli tudi občasne pice in kokakole.

Anže Miš