Naslov sem si izposodila kar pri imenu letošnjega, festivala Bralnice pod slamnikom, že trinajstega zapored.

Pogled okrog nas razkrije razlike med ljudmi, pogled v zgodovino pa spremembe (ki jih lahko imenujemo tudi napredek) in pri tem vidimo razlike med nami in ljudmi v antiki, srednjem veku …

A skozi celotno zgodovino človeštva, z vsemi posamezniki tukaj in zdaj, na tem planetu pa nas družijo prav čustva. Veselje, žalost, jeza, obup, strah in ostala čustva so nekaj, kar delimo. Skupni so nam tudi odzivi nanje. Čustva so izjemno pomembna, močno vplivajo na naša življenja, pa vendar jim v izobraževalnem sistemu ne namenjamo veliko pozornosti. Prav zato so pomembne leposlovne knjige, ki na piedestal postavljajo čustva. Knjige, ki  izhajajo iz čustev in pišejo o čustvih. Mladinski romani ter otroške slikanice pa o čustvih tudi učijo – kar je tudi zelo pomembno, ko govorimo o kakovosti mladinske ter otroške literature.

Naslov letošnjega festivala Bralnice pod slamnikom mi je dal misliti o čustvih v knjigah. Jih opazim med branjem? Sem pozorna ali preveč osredotočena na zgodbo? Da bi raziskala to področje, sem posegla po knjigah, ki sem jih brala v zadnjem času.

Najprej sem v roke vzela Lisičjo luno, ki sem jo brala že lani, nanjo pa sem pomislila, saj je bila pisateljica Maša Ogrizek na strokovnem srečanju Miš založbe ob odprtju festivala. Že ob izdaji me je močno impresionirala zaradi neke posebne magičnosti ilustracij. Ponovno sem jo vzela v roke in doživela »aha trenutek«. Pred letoma (med enim od koronskih zaprtij) sem začela posegati po slikanicah za otroke in odrasle. In v tistem trenutku sem spoznala, kaj me najbolj fascinira pri slikanicah: na najbolj enostaven način pripovedujejo najtežje življenjske zgodbe, lekcije, ki pa so pogosto tudi najpomembnejše. Slikanice se izjemno veliko ukvarjajo s čustvi, saj so sestavni del tako besedila kot tudi ilustracij in je zato doživljanje tako močno. Ob listanju Lisičje lune sem še toliko bolj opazila ta prisoten strah – željo po pripadnosti in obenem ostati zvest sam sebi. Nato sem posegla po delih enega izmed mojih najljubših ilustratorjev Petra Škerla in listala tudi po njegovi zadnji, Krušno mesto. Opazovala sem prikaze Plečnika, njegov obraz, roke. Kako veliko čustev je na ilustracijah! Jih odrasli bralci jemljemo preveč samoumevno? Ker čustva »poznamo«, jih prepoznamo samoumevno, preveč avtomatsko in torej nanje ne odreagiramo? In še enkrat znova sem si mislila, kako veliki umetniki so otroški pisatelji in ilustratorji, ki zgodbe, včasih tako samoumevne nam odraslim, znajo zapisati na tako prijeten način, da je zanimiv otrokom, hkrati pa poučen. Kvalitetne slikanice so res prave mojstrovine! Tudi za odrasle.

Nato sem v roke vzela mladinsko delo, ki sem ga brala v zadnjih dneh: Orfejeva lira. Med branjem sem bila pozorna na vsebino, na dogajanje, zdaj pa sem se osredotočila na čustva. Kako pisatelji opišejo čustva, kako pristno to deluje v zgodbi, kako to doživljam jaz? In kako čudovito je pisateljica vnesla izjemno širok spekter najstniškega doživljanja v besedilo – od razočaranj v času prve ljubezni do poguma in zopet te želje po pripadnosti ter ostati zvest samemu sebi. Pomislila sem na filme in kako nas spravijo v jok, če so izvrstno narejeni. Predvsem pa če razumemo bolečino (ali pa neko drugo čustvo) protagonista. Niso le filmi, so tudi romani, ki te lahko spravijo v neko posebno stanje doživljanja. Spomnila sem se na branje knjige Dnevi zavrženosti avtorice Elene Ferrante, ki je tako realno kruta in pristna, da sem imela med branjem ves čas kepo v želodcu. Res pa je tudi, da se v ene zgodbe laže vživimo, saj delimo podobne izkušnje. Nato so tu knjige, ki nam predstavijo neznani svet: takšna je bila Tokrat bo drugače, roman Saše Kveder, ki sem ga brala pretekli teden in govori o materi odvisnika. Njen sin je danes v tridesetih letih, trenutno v zaporu, in v knjigi spoznamo resnično zgodbo njegove poti v odvisnost in predvsem njenega doživljanja, vzponov in padcev, bolečine ter vedno znova ponovnega upanja. Meni popolnoma neznana situacija, ki pa je tako pristno opisana, da začutiš materino bolečino.

Knjige so polne čustev. Naša življenja so polna čustev. Vendar jih vse prevečkrat ne opazimo. Ko te nekdo vpraša, kako si, in odgovoriš čudovito, le redkokdo vpraša zakaj. Ko odgovoriš slabo, to vsi vprašajo. »Negativna« čustva so v našem svetu slabo sprejeta, so nezaželena in ves čas jih želimo popraviti in odpraviti. Vendar pa bi se morali zavedati, da je svet in z njim mi sami sestavljen iz vseh čustev. Da ni dobrih in slabih čustev. Tako kot mora sijati sonce in padati dež, tako se moramo tudi mi smejati in jokati. Vse potrebujemo za obstoj. Vendar je pri čustvih ključno, da jim pustimo zaživeti. Da jih občutimo, doživimo in potem minejo, kajti vedno minejo. Naučiti pa se jih moramo opaziti in ravno tega nas učijo knjige; prepoznavanja čustev, doživljanja. Nič nenavadnega, da jih imam tako zelo rada. Zato vam priporočam, da posežete tudi po slikanicah, ki ta čustva še toliko bolj močno opisujejo in narišejo. Predvsem pa da včasih med branjem pozabite na zgodbo ter se osredotočite na čustva, ki jih prepoznate v knjigi in še pomembnejše: čustva, ki vas v danem trenutku preplavljajo. Pri tem pa ne pozabite, da čustva pridejo in gredo ter nas nikoli ne definirajo večno, pravzaprav ni nobene potrebe, da jih poosebimo. Sem torej vesela? Ne. Le čutim veselje.

Ajda Vodlan