»Ljudje se staramo. Stara se, kar je živo. Tisto, kar je smrtno, se stara … Ampak knjige pa niso smrtne, razen če jih kdo zažge. Se pa starajo,« so mi hiteli razlagati otroci na srečanju v okviru projekta Preko knjig k pogovoru o starosti. V okviru tega projekta, ki je potekal pod okriljem Slovenske nacionalne komisije za UNESCO, smo želeli mlade nagovoriti, da se jih staranje tiče: da se starajo oni, da se starajo njihovi najbližji in da se stara družba, v kateri živimo. Znanje o staranju pa jim lahko pomaga pri usmerjanju svojega procesa staranja, pri sprejemanju in razumevanju sprememb, ki se pojavljajo pri njihovih najbližjih, in ustvarjanju medgeneracijske družbe prihodnosti, ki ne bo staranja družbe videla kot problema, ampak kot dejstvo, ki ga lahko vzamejo kot izziv, in sooblikujejo družbo, v kateri generacije sodelujejo in se dopolnjujejo. Tako kot oče in sin v slovenski ljudski pripovedki Pšenica najlepši svet, kjer kralj zaukaže, da je treba vse stare ljudi pobiti, neposlušni sin pa svojega očeta skrije v sod. Ko kralj išče ženina za svojo hčer in postavlja nemogoče uganke, jih prav vse najbolje reši sin s skrivnostjo v sodu. Na koncu sin dobi kraljevo hčer za ženo, kralj pa prepozna svojo zmoto.
Na srečanjih z učenci tretjih, četrtih in šestih razredov smo z izbrano kakovostno literaturo odpirali pogovor o staranju – o njihovih osebnih izkušnjah in znanstvenem pogledu na staranje. Mladi so spoznali, da raziskave na področju biologije kažejo, da se ne starajo vsa živa bitja, da pa je staranje proces, ki pomembno določa naše sodobno dojemanje človeka. Ob knjigah smo na medgeneracijskem srečanju razprli tudi dialog s starejšimi: z babicami, dedki, starejšimi sorodniki in prijatelji otrok. Projekt pa je izpostavil tudi nekaj dobrih praks v popularizaciji branja: mladi so med ponujenimi knjigami sami izbirali knjige zase, nato pa na naslednjih srečanjih poročali o prebranem. Ker so brali različne knjige, ki pa jih je povezovala tema našega pogovora, so do besede prišli tudi tisti manj zgovorni. Ker so bile knjige različno dolge, so po njih posegli tudi tako imenovani nebralci, spodbujeni z dejstvom, da tokrat konkurirajo sošolcem z večjo bralsko kondicijo in da lahko prebrano povežejo s svojimi izkušnjami, pa so včasih prebrali še kakšno knjigo več. Hkrati se je izkazalo, da se mladim znanje, ki ga črpajo iz knjig, vtisne v spomin, kot da bi ga doživeli. Tako so npr. motive iz knjige Bombonček za dedija Edija spretno povezovali s simptomi demence z letakov zdravstvenih organizacij.
V naslednjem letu smo projekt nadaljevali v obliki dvojnega branja. Najprej smo po dveh poteh nagovorili dijake Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana: kot mlade, ki se jih staranje tiče, in kot tiste mlade, ki bodo v prihodnosti nagovarjali najmlajše. Tako smo dialog o staranju najprej odprli z literaturo za starejše mlade in odrasle, nato pa so dijaki, na podlagi izbranih slikanic, pripravili načrt dela z najmlajšimi. Podobno dvojno pot smo ubrali tudi na delavnicah s študenti Univerze za tretje življenjsko obdobje: najprej z leposlovjem za odrasle in filozofskimi deli, ki odpirajo tematiko staranja; nato pa smo se srečali še ob kavi in slikanicah. Pri tem jih s slikanicami nismo nagovarjali le kot tiste, ki kakovostno slikanico berejo mlajšim, temveč tudi kot primarne naslovnike slikanic. V slovenskem literarnem prostoru imamo vedno več vrhunskih večnaslovniških slikanic, ki kompleksno s sliko in besedo odpirajo temeljne teme, kakršna je staranje.
Letos kot zaključek projekta pripravljamo mednarodno konferenco Zgodbe staranja. Konferenca bo odprla dialog o staranju z vsemi generacijami, pri tem pa povezala različne pristope k staranju od literarnega do filozofskega in znanstvenega. Na konferenci bodo nastopili vodilni strokovnjaki s teh področij iz Slovenije in tujine. Strokovna predavanja bodo dopolnili tudi s predstavitvami dobrih praks. Naše izkušnje kažejo, da številni zelo zanimivi projekti potekajo v lokalnih okoljih, skriti pred očmi širše javnosti, Zgodbe staranja pa so lahko podlaga za povezavo različnih znanj in izkušenj. Poleg konference bodo v septembru potekali tudi pestri spremljevalni dogodki. Med drugim okrogla miza, spletena okoli Skrivnih dnevnikov Hendrika Groena, nizozemske literarne uspešnice, ki (na videz) sproščeno odpira tabuizirane vidike staranja, delavnica za najmlajše z nemško ustvarjalko slikanic Antje Damm na Vodnikovi domačiji Šiška in pogovor o staranju v sliki in besedi z vrhunskimi ustvarjalkami literature za otroke Antje Damm, Ido Mlakar in Mašo Ogrizek.
Prav poseben projekt pa pripravljamo z Založbo Miš: da bi zgodbe staranja nadaljevale, razširjale in poglabljale svojo pot, smo oblikovali paket izbranih dobrih knjig, ki odpirajo tematiko staranja in starosti. Paket sestavljajo slikanice, zbirke zgodb, mladinski romani in strokovna literatura. Pospremili jih bomo z didaktičnim gradivom, ki združuje naše znanje in izkušnje. Prinaša predloge, kako paket uporabiti pri delu z različnimi starostnimi in interesnimi skupinami – od vrtčevskih, osnovnošolskih in srednješolskih skupin otrok in mladih do skupin odraslih bralcev, pri spodbujanju družinskega ali medgeneracijskega branja … V družbi dobrih knjig in zbranih predlogov, ki jih boste dopolnili tudi po svoje, lahko odprete dialog o staranju, izkoristite izbrano literaturo kot izhodišče za prepletanje literature z znanostjo in humanistiko, povežete jo lahko z branjem za bralno značko in drugimi bralnimi projekti ali pa preprosto uživate v branju.
Tina Bilban
Predpogled: kaj bo prinesel paket
Ida Mlakar & Peter Škerl: O kravi, ki je lajala v luno. Založba Miš, 2015.
Že naslov slikanice O kravi, ki je lajala v luno nakazuje, da bo v njej nastopala neobičajna junakinja. Ko kravica Mrvica spozna, da zanjo na kmetiji ni več prostora, se usede na kolo in se poda na pot, kjer spozna prav posebnega konja; tedaj se začne dogodivščina v dvoje … Na videz preprosta živalska zgodba pa se ne ukvarja le s posebnima živalskima junakoma, ampak na nevsiljiv način odpira temo starostnikov in aktivnega staranja.
Nekaj izbranih spodbud za branje z bralci iz različnih starostnih in interesnih skupin:
Otroci v predšolskem obdobju (od 3 do 6 let) in v zgodnjem bralnem obdobju (1. razred OŠ):
- Besedilo jim beremo (ali pripovedujemo) ob ilustracijah.
- Spodbujamo jih, da nam ob ilustracijah pripovedujejo, kaj se v zgodbi dogaja; pozorno prisluhnemo njihovemu pripovedovanju, da vidimo, kaj o staranju in starejših so zaznali.
Lahko pa spoznavanje slikanice in njene tematike organiziramo tako, da otroci že pred prvim branjem opazujejo ilustracije in ob njih ugibajo, kaj se dogaja v zgodbi; pozorno jim prisluhnemo, ker bomo zvedeli njihove izkušnje o starosti in starejših ljudeh; če teh izkušenj nimajo, bo njihova zgodba verjetno drugačna, a tudi to so zelo dragocene informacije.
- Pogovorimo se o imenih glavnih junakov: Mrvica in Van de Hijo. Morda sami ponudijo razlago, ali pa jih usmerimo pri razmišljanju: Morda poznajo besedno zvezo mrvica kruha. Ali pa besedo mrva? »Van den« sta besedici, ki izražata plemenitost, Hijo pa spominja na besedo, s katero so včasih vozniki spodbujali konje k teku, če pa se odločimo za špansko izgovarjavo »iho«, se ime Van den Hijo sliši tuje, plemiško in zelo imenitno! Kaj o naslovnih junakih povedo njihova imena? Bi jih otroci poimenovali drugače?
- V nadaljevanju pogovora zastavljamo vprašanja, kolikor je potrebno, da otroci spoznajo, da sta krava in konj odšla vsak s svojega doma zato, ker sta se postarala, kmetom nista več koristna. Kravica Mrvica na kmetiji ni več našla mesta zase, na njej se ni več »počutila doma«. A kar je najpomembnejše: kravica in konj sta vendarle še živahna in radoživa, združita svoje moči in razvijeta svoje talente; saj sta prava umetnika, nastopata v skupnih pevsko-plesnih predstavah, potepata se po svetu, zabavata ljudi in uživata.
- Primeri takih vprašanj:
- Je krava Mrvica še dajala mleko?
- Kako se je oglašala, je sploh še mukala?
- Kaj je ugotavljal zdravnik?
- Kaj pa je Pes svetoval Mrvici?
- Na koga je naletela Mrvica v podrti stari hiši?
- Kako je ime konju in kakšna je njegova življenjska zgodba?
- Kaj obvlada konj in kaj lahko počne krava?
- Kako skupaj nastopata?
- Na koncu slikanice preberemo, kaj so bluz, step in ulični umetniki.
- Otroke povprašamo o nadaljevanju zgodbe: Kako se zgodba konča oz. kako se bo nadaljevalo njuno skupno življenje?
- Otroke spodbujamo, da spontano odigrajo srečanje krave in konja ter njune pevsko-plesne nastope; pripovedujemo vezno besedilo, s katerim poskrbimo, da otroci vedno globlje razumejo zgodbo in tematiko.
[…Predstavljamo le del didaktičnih spodbud za otroke v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju ter izpuščamo spodbude za delo z učenci 2. triletja, ki bodo vključene v didaktični paket…]
Učenci 3. triletja:
- Mladi iz tega starostnega obdobja bodo praviloma do slikanice zadržani, češ, to so knjige za majhne otroke. Več možnosti je, da bo vzbudila zanimanje, če jo skupaj z drugimi knjigami vključimo v bralni projekt na temo starosti, staranja in ustvarjalnega življenja v tem obdobju. Lahko jo povežemo v interdisciplinarni projekt, ki povezuje literarni in biološki pogled na staranje. V takšnem sklopu gradiva bodo povedali o slikanici, kar menijo in občutijo! Po svoji presoji in predvsem glede na odzive učencev uporabimo spodbude, ki smo jih navedli pri delu s to slikanico v skupinah mlajših bralcev.
- Knjigo lahko uporabimo pri pogovoru o ilustraciji. Peter Škerl je eden od najvidnejših sodobnih slovenskih ilustratorjev, ki pogosto ilustrira tudi dela za starejše mlade in odrasle. A njegove ilustracije v slikanici O kravi, ki je lajala v luno se tako v stilu kot v sporočilu povezujejo z njegovimi ilustracijami del za starejše, npr. z ilustracijami Živalske farme Georga Orwella. Kako je ilustrator upodobil živali v slikanici, kako pa v Živalski farmi? V obeh delih izkorišča vsebinsko moč teme in svetlobe, vpeljave barv … kako? Kako ilustrator počloveči živalske like in kaj nam to pove o njih?
- Takšen pogovor o ilustraciji nas lahko pripelje do premisleka vodilne teme slikanice, le da vanjo vstopamo prek drugih del in ilustracije.
- Slikanico lahko povežemo tudi s filmom. Morda mladi poznajo film Varuh spominov. Poznajo tudi istoimensko knjigo? V knjigi je pomemben motiv vloge starejših v družbi – odrivanje starejših na rob, ubijanje vseh tistih, ki naj za družbo ne bi bili več koristni (tudi kravica se boji mesarja). V filmu tega motiva ni? Zakaj? Kaj nam pove to, da obravnava teme starejših v tej antiutopični zgodbi v filmu umanjka?
[… Predstavitev dela O kravi, ki je lajala v luno vsebuje še didaktične napotke in spodbude za delo z dijaki in študenti, bodočimi vzgojitelji in učitelji ter odraslimi, ki pa jih na teh mestu izpuščamo… ]