Piše Mati Miš

Ko je Tina Turner zakričala: ‘You’re simply the best, better than all the rest!’ je na olimpijski stadion v Munchnu po enaindvajsetih kilometrih minhenskih ulic pritekel Ata Miš. Sproščeno, skorajda spočito, je odtekel še krog osemsto metrov do cilja in se postavil v vrsto za pivo in preste. To je bil njegov četrti mali maraton v zadnjih dvanajstih mesecih, dobro leto za tem, ko je naredil prve tekaške korake po več kot tridesetih letih. In zdaj berem na Facebooku o načrtih, da bo pri sedemdesetih pretekel maraton … Tridesetletne pavze si zdaj res ne more več privoščiti. Ampak tudi desetka bo takrat čisto v redu.

Ja, Samo Rugelj je kriv. S svojo prvo knjigo o teku Delaj, teci, živi. Še ena lepa zgodba lanskega ljubljanskega maratona, ta se je zgodila zaradi nje. Dve drugi zanimivi tekaški zgodbi je opisal v ultramaratonski knjigi, ki je, mimogrede, imenitno branje. Tudi za tiste, ki ne tečemo.

Ko je Ata Miš pred dvema letoma prišel s frankfurtskega knjižnega sejma je spoznal, da bo treba k zdravniku. Po preiskavah je v decembru zvedel za svojo zdravstveno diagnozo in takrat si je obljubil, da če uspe bolezen premagati, bo na naslednjem ljubljanskem maratonu pretekel kar enaindvajset kilometrov. Ambiciozen cilj vreden premagane bolezni. Po okrevanju po operaciji je lani marca komajda zmogel prehoditi polurno pot okrog domače vasi, med prvomajskimi prazniki na Elbi je prvič na kratko stekel po klancu navzdol, že konec oktobra pa nekaj čez dve uri porabil za polovičko na ‘ljubljancu’! Prepričana sem, da ima ta njegova odločitev vzrok na predstavitvi prve Rugljeve knjige o teku. Samova tedajšnja pripoved me je v mislih popeljala več kot trideset let nazaj, ko sva se z Atom Mišem komajda spoznala. Čeprav bi, kdor me površno pozna danes, malokdo verjel, se je v moji takratni družini na veliko športalo. Oče je naju z bratom kar precej preganjal v tej smeri in hvaležna sem mu – tako mi uspe še danes v povprečju okrog petnajst, kakršnih koli že, vsaj urnih vadb mesečno. Družinsko smo celo nekaj časa hodili na takratne vadbe pod naslovom ‘Na teku se dobimo’, oče je tekel na prvih radenskih in šmarnogorskih tekih, na tekih ob žici smo ekipno skrbeli zanj, redno je v svojih najboljših letih prislužil naslov ‘Kaveljca’, brat je v mladosti treniral smučarski tek, na leto smo imeli nekoč z očetom in bratom celo prek petdeset smučarskih dni, Krvavec je bil naš vsako in vso zimo. Tako sem že na samem začetku najinega druženja Atu Mišu zabičala, da bo moral športati, če bo hotel ostati z menoj. Skupaj sva tekla na takrat priljubljenih nedeljskih množičnih smučarskih tekih, nato bila celo sodnika nordijskih disciplin tudi na mednarodnih tekmah, on je pretekel tudi pokljuški maraton, prilično zahteven Tek treh dežel sva vsako leto pretekla oba, poleti na morju je ob jutrih tekal z bodočim tastom. Celo dobro smučati se mi je pustil naučiti. Potem pa vojska in štal’ca, pa krav’ca (oz. ‘bikec’), in kaj drugega kot boj za ljubi kruhek. Dopoldan v službi, popoldan in čez vikende prodaja knjig od vrat do vrat. Potem pa postavljanje hiše in zatem še podjetja – in je bilo s športom sramotno konec. Razen družinskega kolesarjenja, občasnega hribolazenja in smučanja, tega si res nisem dala vzeti. Še z rolerji sva se z Malim Mišem podila bolj midva sama. Kako, le kdaj so minila ta desetletja, le kako hitro je minilo to življenje, me je prešinilo na predstavitvi Rugljeve knjige in kar sam mi je na poti s predstavitve ušel očitek, da me je Ata Miš pravzaprav v športnem smislu ‘okrog prinesel’. No, zdaj pa imam, in mi nepremišljen očitek vrača na najboljši možni način. Ne samo, da sem bila že pred parimi leti do solz ponosna, ko je Mali Miš pretekel polovičko na Ljubljanskem maratonu, neopisljivi občutki so bili za vse nas mišje (tudi zaradi premagane Atove bolezni) ko sta oče in sin stala z medaljami za polovički v cilju lani. In letos bodo za mišjo založbo na Ljubljanskem maratonu tekli še drugi naši. Lani je denimo tam  svojega šefa opazoval ob teku v cilj naš najboljši zastopnik Rašo – odločil se je poskusiti, in letos v Mariboru je že pretekel 21 km!  Bodite torej pozorni na tekače v nebesno modrih majicah z belim potiskom Miš založbe ter navijajte zanje!

Ker se gre v času ljubljanskega maratona potepat, pa je Ata Miš svojo polovičko odtekel že v Munchnu na poti s frankfurtskega knjižnega sejma. V čudovitem jesenskem soncu so kljub nedelji minhenske ulice vrvele od ljudi, ob progi so zanj navijali tudi naši nemški prijatelji. ‘Just saw Janez! Juhuuuu!’ mi je smsala prijateljica Susanne, ko sem hitela s podzemno, da ga počakam na cilju. Vzdušje v jesensko obarvanem olimpijskem parku in na stadionu je bilo neskončno sončno, glasno, fantastično. Saj se sliši zguljeno, a pozitivna energija je kar kipela, ni ga bilo, da bi je ne čutil, opazovalci in spremljevalci pa smo zavidali tistim, ki zmorejo premagati sami sebe in so lahko doživeli zmagoslavje premagane poti. Niso bili pomembni kilometri, niso bili pomembni časi, junak je bil vsak, ki je prišel v cilj. Dobesedno. In ko je Ata Miš malo čez štiri popoldan pritekel na olimpijski štadion je Tina Turner zakričala: ‘ You’re simply the best!’.