Piše Mati Miš

V zadnjih mesecih se je na mišjem koncu marsikaj zgodilo. Nič se ne spremeni, če ne spremeniš nič, pravijo. Letošnje leto je zato pri nas leto sprememb.

Po štirinajstih letih obstoja založbe (in še več kot desetih letih knjigotrškega podjetja) v obliki enoosebne družbe, bolj razumljivo rečeno s. p.-ja, smo se preoblikovali v družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Morda bi kdo rekel, da gre za nespametno odločitev, jaz pa pravim: ‘Vendarle.’ Zdaj se ne tresem več, da bi mi nekdo grabežljiv izmaknil streho nad glavo. V zadnjem času se nam je namreč zgodil primer, ko želi od Ata Miša nekdo izmolsti mnogo več, kot mu pripada, ker je pač zaslutil, da je poštenjakar in vedno plača, kar je dolžan. Ker je nepoštenemu možaku (naivno) plačeval vnaprej in na lepe oči, so pogoltnost, laži in nesramnost zrasli prek vseh meja. Na podlagi teh in še drugih izkušenj se mi v misli prikrade, da z živečimi na kranjskem koncu (prej omenjenemu še zdaleč ne moremo reči Kranjčan, saj ima korenine mnogo mnogo južneje) ne gre imeti opravka – a zaradi nekaj ljudi od tam, ki mečejo na ostale črno senco, še ne gre obsoditi vseh. Poznam tudi dobre Gorenjce. Ne nazadnje, tudi moje korenine so nekje tam med Kranjem in Škofjo Loko oziroma na pol poti od Kranja proti Ljubljani, hm …

Najpomembnejši razlog, da smo spremenili organizacijsko obliko iz s. p.-ja v d. o. o., je torej predvsem v tem, da zdaj Ata Miš za poslovne odločitve ne jamči več z vsem najinim premoženjem. Drugi razlog pa je, da je Ata Miš želel prenesti podjetje in odločanje na naslednika, ki je že povsem zrel za to. Zdaj to ni več Mali Miš, ampak naš direktor. Z Atom Mišem  bova še malo vadila, da nisva več Ata in Mati, kdaj nama bo še kaj ušlo, a prepričana sva, da iz dneva v dan manj. Pravi užitek je, ko se sprejemajo odločitve na podlagi novega, mladega znanja in drugačnih, lahko bi rekli ‘out of the box’ razmišljanj. Midva sva že zelo ukalupljena in še bolj utrujena …

Ena od najvidnejših novosti je sinje modra pika, ki zdaj predstavlja našo celostno podobo (pa ne poglejte v levi zgornji kot, kjer je v smislu ‘ne glej kaj delam, poslušaj kar govorim’ še stari logotip – le kdaj bomo uspeli poloviti vse stare in jih nadomestili z novimi?). No, ničkolikokrat smo slišali, kako grd in neprimeren je naš logotip, in čeprav smo imeli argumente zanj, smo ga že dolga leta imeli namen spremeniti. Več o tem bom zapisala v enem naslednjih pisanj, saj je celostna podoba vredna samostojnega zapisa.

Pa to še niso vse spremembe. Zamenjala se je administratorka, namesto Anje je zdaj Mateja. Sicer so ob vsaki menjavi zaposlenega na nekem delovnem mestu vedno prehodne težave, tokrat lahko ugotovim, da jih je bilo pred menjavo mnogo več kot med njo in zagotovo jih bo v prihodnosti manj, kot jih je bilo v zadnjih letih.

Naša ekipa se je tudi povečala in končno sem dobila pomočnico. Zaposlili smo Emo, mlado urednico, ki je trenutno deklica za vse, a kdo v naši založbi ni? Takšne sodelavke sem si že dolgo želela in vidim, da bo zelo hitro povsem samostojna.

Največja sprememba pa je vzdušje v naših prostorih. Postalo je sproščeno, zavel je nov, svež veter. Pravi užitek je, ko lahko daš priložnost mladim, ko je v pisarnah slišati tudi pristen smeh (s poudarkom na pristen), ko se Ata Miš lahko ukvarja predvsem z njemu tako ljubo prodajo in ko vidiš, da gre tisto, kar si ustvaril, naprej, pa v kakršnokoli smer že, da je le pozitivna. Z Atom Mišem verjameva v našo novo mišjo ekipo in naše stalne zunanje sodelavce, povsem jim zaupava.