Piše Mati Miš

Enega prejšnjih blogov, kjer sem razmišljala o usodi izvirne slovenske mladinske književnosti, sem zaključila z obljubo, da se nekoč lotim tematike ‘hiperprodukcije’ otroških knjig večkrat vprašljive kakovosti (glede na Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), kot jo vidim od znotraj panoge. Zdaj pa me bralci tega bloga večkrat opominjajo, da obljuba dela dolg. Tematika je sicer sila občutljiva, vsak založnik si namreč išče svojo pot do preživetja in le kdo sem jaz, da si upam soditi druge? Pa imam s svojo založniško kilometrino vseeno pravico do svojega mnenja. In vsak ima pravico, da se z njim ne strinja in tegale sploh ne prebere. Prav zato je  tale sestavek nastajal dobra dva meseca … Ata Miš stalno poudarja, in prav mu dam, da je na trgu knjig za mlade dovolj prostora za vse, ki pošteno mislijo in delajo, ter ki izdajajo knjige, ki mladim ne škodijo. To mi je izhodišče pri delu. Ne razumem pa ljudi, ki jim je pri izdajanju otroških knjig prvo denar in/ali ‘slava’, saj s tem nemočnim bitjem hote delajo škodo.

Tisti, na katere to pisanje leti, bodo rekli: ‘Sama fovšija je je, ker tega ni sposobna.’ Imajo prav, resnično tega nisem sposobna. Se mi zgodi slaba knjiga, a nikoli ne namenoma in vsakič potegne za sabo nemiren spanec in slabo vest. Tako tistih mojih razmišljanj iz prejšnjega življenja, ki so prišla na plan, ko sem bila sita poslovnežev in ‘poslovnežev’ pa sem se pridušala, da ko bom velika, bom pisala pravljice, nikoli ne bom uresničila. Ker drugi pišejo boljše in raje omogočam izdajanje njihovih knjig, kot da bi drevesa padala zaradi mojega egoizma. Tipično slovensko željo po izdaji samostojne knjige sem pa tako že potešila pred več kot petnajstimi leti, da je bila razprodana v več kot dva tisoč izvodih, pa še s področja stvarne literature, mi je v ponos.

In zakaj ta tema prav zdaj? Ko so nedavno prihajale kuverte z JAK-a z obvestilom o knjižničnem nadomestilu, sem spet pomislila na izračune, ki sem jih že nekaj  časa želela postoriti.  Še vedno se namreč ne strinjam s teorijo dr. Blatnika, ki jo imenuje ‘knjižnice bodo kupile’ – samo s prodajo knjižnicam v sistemu COBISS danes založnik namreč nikakor ne more preživeti. Če že izračuni ne v dovolj prepričljivi meri, to dokazujejo nekatere založbe, ki v zadnjem času počasi ugašajo ali pa se namesto verjetno prezadolženih ustanavljajo nove založbe z istimi lastniki. In ni mi dalo miru razmišljanje, da morda njegova teorija pa vendarle drži pri tovrstnih preproduktivnih ‘pisateljicah’, ki so v samem vrhu lestvice knjižnične izposoje – zato sem izbrala tri in  jim malo podrobneje pogledala v COBISS. Želela sem si odgovoriti na vprašanje koliko knjižnično nadomestilo doprinese k finančnemu rezultatu izdaje otroške knjige in ali tudi v tem primeru ne velja več, da samo od odkupa knjižnic ni možno preživeti.

V zadnjih dveh letih je vsaka od obravnavanih umetnic izdala tudi do devet (9) knjig, v povprečju 5,3 naslovov letno. S tem odžirajo prostor in denar resnim pisateljem, ki se s  svojim pisanjem trudijo, delajo dobro in zato v letu ne morejo izdati več kot knjigo, redko dve. Kratka slikanica ali roman – knjižnično nadomestilo pri tem ne razlikuje. Zneski knjižničnega nadomestila za tri izbrane hiperproduktivne avtorice se za leto 2014 gibljejo od 2.800 pa tja do 3.500 evrov, kar razdeljeno na posamezen naslov na prvi pogled niti ne predstavlja znatnega prispevka k prihodkom njegove prodaje, saj imajo praviloma več kot po 50 naslovov v seznamu svojih del.

Moja matematično-statistična žilica me je toliko časa žgečkala, da sem naredila nekaj izračunov. Ti so mi pokazali, da se tudi v primeru hiperproduktivnosti samo od prodaje knjižnicam v sistemu COBISS zdaj ne da preživeti, seveda v primeru, da je založništvo edini vir ‘pisateljičinega’ dohodka. Slika se takoj postavi na glavo pri dveh proučevanih avtoricah, saj sta javni uslužbenki s plačo in jima je pisanje in izdajanje knjig samo za priboljšek. Takšna hiperprodukcija omogoča pomisliti, da ju delodajalec, torej država, ne zaposluje dovolj. Ob trdem delu zagotovo ne bi našli časa za pisanje, za založništvo pa sploh ne. Kot pribito ne. Zagotovo je bilo drugače pred leti – iz prejšnjega desetletja je znana izjava šefa velike založbe, ki je dejal, da mu odkup posameznega naslova samo s strani splošnih knjižnic pokrije vse stroške.

Če torej naredimo izračun stroškov izdaje take knjige, kjer ni stroškov urednika, stroški ilustracij so minimizirani (enkrat se je nekomu zareklo, da več kot toliko že ne plača za ilustracije, znesek je bil večkratno nižji kot plačujemo naše ilustratorje v mišji založbi) in tudi če prištejemo še knjižnično nadomestilo, samo z odkupom s strani knjižnic v sistemu COBISS ni možno zaslužiti za več kot zgolj sol, če živiš od tega. Kot priboljšek k redni plači pa to nikakor ni zanemarljivo. 

Za izračun sem naključno izbrala po tri naslove vsake od teh treh avtoric v letu 2013 in po tri v letu 2014, njihova povprečna cena je bila 20 €, evro gor ali dol. V sistemu COBISS sem seštela prodajo po vsakem izmed teh naslovov ter izračunala povprečje prihodkov iz prodaje knjižnicam v sistemu COBISS za tri naslove letno za vsako leto posebej:

Povprečen prihodek po posameznem naslovu iz prodaje knjižnicam v sistemu COBISS je torej v teh primerih tam od 3.500 € do 4.800 €.

Če ocenim čez palec še stroške na posamezen obravnavan naslov:

• stroški prodaje 1.400 do 2.000 €
• stroški ilustracij 800 do 1.500 €
• skeniranje 100 do 300 €
• stroški oblikovanja 100-200 €
• uredniško delo 0 €
• lektoriranje, korigiranje 0 do 30 €
• stroške tiska lahko ocenimo za to prodano količino od 400 do 800 €

Skupaj je torej ocena teh stroškov tam od 2.800 do 4.800 €, a to so samo direktni stroški, kje so pa še režijski in še kakšni …  Hm, razlika med prihodki in stroški – je prepričljiva? Ne kaže na  kašne posebne, kvarjenja nežnih otroških duš vredne zaslužke.

Ko sem preračunavala podatke, je bilo opaziti zaznaven trend nižanja prodaje tovrstnih knjižnih izdaj, ampak saj gre tudi trend nakupov dobrih knjig občutno navzdol. Očitno je razlog vse manj razpoložljivega denarja pri kupcih, ne upam pa si samozavestno trditi (razen za največjo knjižnico, kjer je  že iz COBISS-a to opazno), da ima prste vmes ozaveščenost kupcev glede kakovosti. In še ena zanimivost: na hitro oko tudi taktika italijanskega psevdonima pri eni od teh umetnic nič kaj ne pridoda prodaji.

Grob izračun torej pokaže, da je možno s prodajo knjižnicam v sistemu COBISS tudi ob petih v letu izdanih knjigah in iz tega izhajajočem knjižničnem nadomestilu ter ob močnem zniževanju stroškov na račun kakovosti zgolj pokriti stroške. A zatem se zgodi pomemben preobrat: cena teh knjig se kar naenkrat magično občutno zniža na denimo dvakratno ceno tiska in se z njimi preplavi manj osveščene vrtce in šole, ki jim je cena bolj bistvena od kakovosti, ter tako odproda preostalo zalogo – to pa je vsekakor smetana na torti.  S tem se dela škodo celotnemu založniškemu sistemu, saj daje kupcem napačno sporočilo, da je možno narediti knjigo za tako majhen denar. Na takšen način, ob spuščanju vseh kakovostnih standardov čisto na tla, jo mogoče celo je – a da takšna knjiga dela otrokom več škode kot koristi se pa nihče ne vpraša …

Dopuščam možnost, da sem kateri od teh avtoric krivična. Da bodo prav vse nadme poslale grom in strelo prav nič ne dvomim – če bi mi ne bilo vseeno za to, bi ne objavila tega pisanja. Se mi je pa nedavno zgodilo, da mi je ena od njih nehote potrdila pravilnost mojega razmišljanja. V pogovoru sem bila iskrena, da so meni glavna privlačnost obiskov sejmov v tujini srečanja s pisatelji in razgovori z njimi. Presenetila me je njena izjava, da nje pogovori s pisatelji prav nič ne zanimajo. Halo? ‘Pisateljica’, pa je ne zanima, kako pisanje zastavijo in doživljajo uveljavljeni, cenjeni pisatelji? Recimo jim celo potencialni kolegi? Je ne zanimajo skrivnosti, ki njih knjige naredijo vredne branja? Torej pisanje in njegova kakovost verjetno res ne moreta biti tisto, zaradi česar izdaja svoje knjige, saj je to ne zanima.

Prav nič nimam proti, če tovrstne umetnice s svojim  početjem zaslužijo in/ali/če zadostijo svoji ambicioznosti, morda celo z uspehom v tujini (hm, le kakšno luč potem to meče na slovensko mladinsko književnost, se sprašujem). In da tiste, ki štancajo otroške knjige vprašljive kakovosti preziram, je povsem moj problem. Prav pa bi bilo, ko bi slabši del njihovih knjig vsaj v čim manjši meri oblikoval bralne izkušnje mladih bralcev – morda bi bilo treba nanje nalepiti ‘Pozor – zdravju škodljivo!’? Saj so te knjige resnično namenjene predvsem kupovanju in manj branju …