Piše Mati Miš Jesen prinaša plodove tudi založnikom. Ne samo, da je proti koncu leta prodaja knjig nekoliko boljša, tudi velik del nagrad in priznanj se podeljuje v tem času. Na mišjem koncu smo letos doživeli leto, kot še ne doslej. Želi smo, kar smo dolga leta sejali. Pa velja ob vseh prejetih nagradah in priznanjih tudi postati in razmisliti. (Če/ali) kaj veljajo, so res čokoladni bonbončki, ki nagrajujejo dobro delo, ali pa so bolj gorivo za netenje nevoščljivosti in metanje polen pod noge? Bomo videli naslednje leto ... ...

Piše Mati Miš Jesen prinaša plodove tudi založnikom. Ne samo, da je proti koncu leta prodaja knjig nekoliko boljša, tudi velik del nagrad in priznanj se podeljuje v tem času. Na mišjem koncu smo letos doživeli leto, kot še ne doslej. Želi smo, kar smo dolga leta sejali. Pa velja ob vseh prejetih nagradah in priznanjih tudi postati in razmisliti. (Če/ali) kaj veljajo, so res čokoladni bonbončki, ki nagrajujejo dobro delo, ali pa so bolj gorivo za netenje nevoščljivosti in metanje polen pod noge? Bomo videli naslednje leto ... ...

Piše Mati Miš V zadnjih letih v tujini opažamo trend izdajanja čedalje obsežnejših knjig, o čemer so se to poletje razpisali tudi v medijih. Sicer o romanih tule niti ne bom dosti, čeprav sem prepričana, da si takšen trend lahko privoščijo le veliki knjižni trgi z velikim številom bralcev oziroma, bolje rečeno, kupcev. Imam pa pri izbiri prevodnih knjig za mlade ravno obratno težavo – povprečni slovenski mladi bralci raje posegajo po tankih kot pa debelih knjigah. Scrkljali smo jih, čokolino je zakon. In vprašanje je, ali bodo kot odrasli sploh kaj brali, debelih knjig zagotovo ne oziroma zelo redki. Pa tokrat ne bom o bralni pismenosti, ki je v mednarodnih primerjavah vse bolj porazna, ta zasluži svojo obravnavo. ...

Piše Mati Miš V zadnjih letih v tujini opažamo trend izdajanja čedalje obsežnejših knjig, o čemer so se to poletje razpisali tudi v medijih. Sicer o romanih tule niti ne bom dosti, čeprav sem prepričana, da si takšen trend lahko privoščijo le veliki knjižni trgi z velikim številom bralcev oziroma, bolje rečeno, kupcev. Imam pa pri izbiri prevodnih knjig za mlade ravno obratno težavo – povprečni slovenski mladi bralci raje posegajo po tankih kot pa debelih knjigah. Scrkljali smo jih, čokolino je zakon. In vprašanje je, ali bodo kot odrasli sploh kaj brali, debelih knjig zagotovo ne oziroma zelo redki. Pa tokrat ne bom o bralni pismenosti, ki je v mednarodnih primerjavah vse bolj porazna, ta zasluži svojo obravnavo. ...

Piše Mati Miš Za konec poletja in začetek jeseni bi tule moral stati zapis o čem lahkotnejšem, kot je uredniško delo. Denimo o prvih meglicah, hladnejših večerih, dežju ... pa mi zadnje dni malce dviguje pritisk ego. Ne jogurt. Tisti pisateljski. ...

Piše Mati Miš Za konec poletja in začetek jeseni bi tule moral stati zapis o čem lahkotnejšem, kot je uredniško delo. Denimo o prvih meglicah, hladnejših večerih, dežju ... pa mi zadnje dni malce dviguje pritisk ego. Ne jogurt. Tisti pisateljski. ...

Piše Mati Miš Pa naj bo ena (skoraj) počitniška. ...

Piše Mati Miš Pa naj bo ena (skoraj) počitniška. ...

Piše Mati Miš Čeprav v vročem poletju je tale tema čisto resna – da dogodki ne zastarijo preveč. V maju in juniju mi je bilo namreč dano izkusiti dva pristopa k vzpodbujanju prevajanja literarnih del v tuje jezike, pa si ne morem kaj, da bi ju ne primerjala (in zraven omenila še nekaj z nakupi in prodajo knjižnih pravic povezanih tematik). Na evro-sredozemski konferenci 'Prevajanje za dialog' v Portorožu sem imela možnost od bliže spoznati globalnega, v smislu veliko govorimo in prepričani prepričujejo prepričane, ter ga primerjati z drugim, po avstralsko praktičnim, z mnogo manj udeleženci in leporečenja, pa veliko dejanskega ukrepanja. ...

Piše Mati Miš Čeprav v vročem poletju je tale tema čisto resna – da dogodki ne zastarijo preveč. V maju in juniju mi je bilo namreč dano izkusiti dva pristopa k vzpodbujanju prevajanja literarnih del v tuje jezike, pa si ne morem kaj, da bi ju ne primerjala (in zraven omenila še nekaj z nakupi in prodajo knjižnih pravic povezanih tematik). Na evro-sredozemski konferenci 'Prevajanje za dialog' v Portorožu sem imela možnost od bliže spoznati globalnega, v smislu veliko govorimo in prepričani prepričujejo prepričane, ter ga primerjati z drugim, po avstralsko praktičnim, z mnogo manj udeleženci in leporečenja, pa veliko dejanskega ukrepanja. ...

Piše Mati Miš Kar sram me je. V zadnjem času se mi dogaja, da me ljudje, za katere sploh ne bi pomislila, da pokukajo v mišji b(r)log, sprašujejo, zakaj ga ni več. Tale moj molk nikakor ne pomeni da ni bilo o čem pisati, kje pa, marsikaj se je dogajalo. Kriva je izključno Mati Miš. So me vzgajali, naj tisto, kar me veseli pozabim. Da ni lepo, če človek počne nekaj, v čemer uživa. Naj, če že moram, to postorim čisto na koncu, ko ustrežem željam vseh drugih. Jaz pa rada kaj napišem. In ker je bilo drugega dela veliko, je pisanje vedno ostalo za 'potem'.  Pa ni prav. Naj zato zdaj začnem na lahno, o rajžanju ... ...

Piše Mati Miš Kar sram me je. V zadnjem času se mi dogaja, da me ljudje, za katere sploh ne bi pomislila, da pokukajo v mišji b(r)log, sprašujejo, zakaj ga ni več. Tale moj molk nikakor ne pomeni da ni bilo o čem pisati, kje pa, marsikaj se je dogajalo. Kriva je izključno Mati Miš. So me vzgajali, naj tisto, kar me veseli pozabim. Da ni lepo, če človek počne nekaj, v čemer uživa. Naj, če že moram, to postorim čisto na koncu, ko ustrežem željam vseh drugih. Jaz pa rada kaj napišem. In ker je bilo drugega dela veliko, je pisanje vedno ostalo za 'potem'.  Pa ni prav. Naj zato zdaj začnem na lahno, o rajžanju ... ...

Piše Mati Miš Ta stavek se večkrat, kot bi bilo prav, sprehaja po glavi vsakega založnika. A ne, ni zrasel na mojem zeljniku. Tako je zapisal Dan Brown v knjigi Izgubljeni simbol. Na srečo je trditev nekoliko pretirana, saj večina avtorjev sodi med dobromisleče, zanimive ljudi, s katerimi založniki dobro sodelujemo in uspevamo najti skupni jezik. So seveda tudi izjeme, ki jim včasih uspe zasenčiti to večino. A se založniki prav dobro zavedamo, da brez avtorjev ne bi imeli česa početi in smo zato vajeni tudi potrpeti, kadar je treba. Včasih pač ni treba. ...

Piše Mati Miš Ta stavek se večkrat, kot bi bilo prav, sprehaja po glavi vsakega založnika. A ne, ni zrasel na mojem zeljniku. Tako je zapisal Dan Brown v knjigi Izgubljeni simbol. Na srečo je trditev nekoliko pretirana, saj večina avtorjev sodi med dobromisleče, zanimive ljudi, s katerimi založniki dobro sodelujemo in uspevamo najti skupni jezik. So seveda tudi izjeme, ki jim včasih uspe zasenčiti to večino. A se založniki prav dobro zavedamo, da brez avtorjev ne bi imeli česa početi in smo zato vajeni tudi potrpeti, kadar je treba. Včasih pač ni treba. ...

Piše Mati Miš Enega prejšnjih blogov, kjer sem razmišljala o usodi izvirne slovenske mladinske književnosti, sem zaključila z obljubo, da se nekoč lotim tematike 'hiperprodukcije' otroških knjig večkrat vprašljive kakovosti (glede na Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), kot jo vidim od znotraj panoge. Zdaj pa me bralci tega bloga večkrat opominjajo, da obljuba dela dolg. Tematika je sicer sila občutljiva, vsak založnik si namreč išče svojo pot do preživetja in le kdo sem jaz, da si upam soditi druge? Pa imam s svojo založniško kilometrino vseeno pravico do svojega mnenja. In vsak ima pravico, da se z njim ne strinja in tegale sploh ne prebere. Prav zato je  tale sestavek nastajal dobra dva meseca ... Ata Miš stalno poudarja, in prav mu dam, da je na trgu knjig za mlade dovolj prostora za vse, ki pošteno mislijo in delajo, ter ki izdajajo knjige, ki mladim ne škodijo. To mi je izhodišče pri delu. Ne razumem pa ljudi, ki jim je pri izdajanju otroških knjig prvo denar in/ali 'slava', saj s tem nemočnim bitjem hote delajo škodo. ...

Piše Mati Miš Enega prejšnjih blogov, kjer sem razmišljala o usodi izvirne slovenske mladinske književnosti, sem zaključila z obljubo, da se nekoč lotim tematike 'hiperprodukcije' otroških knjig večkrat vprašljive kakovosti (glede na Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), kot jo vidim od znotraj panoge. Zdaj pa me bralci tega bloga večkrat opominjajo, da obljuba dela dolg. Tematika je sicer sila občutljiva, vsak založnik si namreč išče svojo pot do preživetja in le kdo sem jaz, da si upam soditi druge? Pa imam s svojo založniško kilometrino vseeno pravico do svojega mnenja. In vsak ima pravico, da se z njim ne strinja in tegale sploh ne prebere. Prav zato je  tale sestavek nastajal dobra dva meseca ... Ata Miš stalno poudarja, in prav mu dam, da je na trgu knjig za mlade dovolj prostora za vse, ki pošteno mislijo in delajo, ter ki izdajajo knjige, ki mladim ne škodijo. To mi je izhodišče pri delu. Ne razumem pa ljudi, ki jim je pri izdajanju otroških knjig prvo denar in/ali 'slava', saj s tem nemočnim bitjem hote delajo škodo. ...

Piše Mati Miš Še nekaj ur in dano mi bo pospraviti stojnico in oditi domov. Prva mišja stojnica na mednarodnem sejmu v tujini mi je pobrala še tisto malo energije, ki sem jo po jesensko-zimskih boleznih, poročilih, razpisih, in kar je še podobnih manj prijetnih zadev, uspela nabrati v podaljšanem smučarskem vikendu v sončnih Dolomitih pred tremi tedni. Če me kaj vzpodbudi, je to Sassolungo v soncu in snegu. ...

Piše Mati Miš Še nekaj ur in dano mi bo pospraviti stojnico in oditi domov. Prva mišja stojnica na mednarodnem sejmu v tujini mi je pobrala še tisto malo energije, ki sem jo po jesensko-zimskih boleznih, poročilih, razpisih, in kar je še podobnih manj prijetnih zadev, uspela nabrati v podaljšanem smučarskem vikendu v sončnih Dolomitih pred tremi tedni. Če me kaj vzpodbudi, je to Sassolungo v soncu in snegu. ...

Piše Mati Miš Tile vzorci, ki jih prinesemo iz otroštva so res prava nadloga. Nadvse rada pišem blog in veliko ljudi mi pravi, kako radi ga berejo, pa delam tako neznosno dolge premore. Vse svoje otroštvo in tri četrt odrasle dobe sem se trudila ubogati in zadovoljiti starše, da se še zdaj, osem let za tem, ko sem rekla 'Dost mam!', ne morem znebiti vcepljenega vzorca: najprej naredim vse, kar mi je zoprno in česar ne maram, vse, kar moram storiti za druge, čisto na koncu, če ostane kaj časa, pa počnem tisto, kar me veseli. Recimo pišem blog. Pa do tega prostega časa tako zelo redko pridem, mogoče zato, ker imam tudi takrat podzavestno slabo vest, da se imam fajn. Žuganje v smislu 'ne smeš mislit nase, najprej moraš mislit na druge' je bilo očitno preveč učinkovito. ...

Piše Mati Miš Tile vzorci, ki jih prinesemo iz otroštva so res prava nadloga. Nadvse rada pišem blog in veliko ljudi mi pravi, kako radi ga berejo, pa delam tako neznosno dolge premore. Vse svoje otroštvo in tri četrt odrasle dobe sem se trudila ubogati in zadovoljiti starše, da se še zdaj, osem let za tem, ko sem rekla 'Dost mam!', ne morem znebiti vcepljenega vzorca: najprej naredim vse, kar mi je zoprno in česar ne maram, vse, kar moram storiti za druge, čisto na koncu, če ostane kaj časa, pa počnem tisto, kar me veseli. Recimo pišem blog. Pa do tega prostega časa tako zelo redko pridem, mogoče zato, ker imam tudi takrat podzavestno slabo vest, da se imam fajn. Žuganje v smislu 'ne smeš mislit nase, najprej moraš mislit na druge' je bilo očitno preveč učinkovito. ...