Piše Mati Miš
Svet nastajanja knjig mi je bil vedno nekaj skrivnostno nedosegljivega in nepojasnljivega. Dokler nisem poniknila vanj. Zdaj vem, da misterija ni, je le bolj skorjast kruh in trdo delo, pa tudi kaj lepega v njem, če hočeš to videti, seveda. Ter toliko zanimivih dogajanj, da velja kaj od tega zapisati – naj ostane nekje v bitih in bajtih. Za koga za nami, da se ne pozabi in če bo kdo prebral v teh časih, tudi prav.
Naj bo ob tejle prvi priložnosti tule odgovor na pogosto vprašanje: zakaj in od kod mišja založba? Zakaj prav knjige? Uf, kolikokrat mi ga postavijo. In vedno odgovorim: če bi želeli zaslužiti, bi delali plastiko, ne knjige. Tu bogastva ni. Materialnega. Onega drugega pa kolikor hočeš. In kot vse zgodbe, ki jih piše življenje, je tudi ta nekolikanj nenavadna.
Zgodilo se je v tistih daljnih časih, da je mišji par, reven kot cerkvene miši, dobil malo miško. Pa je Ata Miš rekel: ‘Tako ne gre naprej, preživeti moramo, tako ali drugače.’ Našel je še eno delo – dopoldan je hodil v tovarno delat elektriko, popoldan in ob koncih tedna prodajat knjige od vrat do vrat. Krediti so se začeli poplačevati, družinica je počasi zadihala. Celo počitnice si je lahko privoščila, da so bili vsaj malo skupaj – ko je Ata Miš ugotovil, da prodaja knjig ni kar tako. V tistih davnih časih je bila dober posel. Delal je najprej za eno založbo, nato za drugo, ponudil delo še nekaj pomočnikom, se odločil, da bo pustil redno zaposlitev, začel prodajati knjige še tretji založbi. Ker je Mati Miš poleg zahtevnega dela v visoki stavbi sredi mesta imela še drugo in tretjo službo, ki sta ji jemali prosti čas, je Ata Miš vzorno skrbel za malega miška. Kuhal je kosila, mu pomagal delati naloge, ga vozil na karate ali kamor je že bilo. Pa prenašal je knjige od vrat do vrat, od knjižnice do knjižnice, od šole do šole. Kupci pa velikokrat niso bili zadovoljni – ali ni bila dobra vsebina, ali je bil prevod slab in lektor prepovršen (če je ta sploh bil zraven ob nastanku knjige), ali pa so listi hoteli vsaksebi. Ko je s svojimi potniki prodajal knjige ptičje založbe, je bilo včasih prav strašljivo: prinesel je nove knjige, pa je dobil nazaj stare s popravljenimi slovničnimi napakami, z razpadlim hrbtom, ali čem tretjim, kar ni bilo dobro. Glava založbe, ki jo je svojimi potniki Ata Miš prodajno postavil pokonci, samozvana ‘bog i batina’, je oholo hodila naokoli. Nekega lepega dne je tako tisti tič Atu Mišu mirno dejal: ‘Zdaj ste mi odprli vsa vrata v knjižnice in šole, zdaj bom pa delal naprej sam. Ne potrebujem vas več.’ Da so temu tiču ob strani stali najboljši mišji prijatelji, sta Ata in Mati Miš izvedela šele kasneje. Če imaš take prijatelje, sta spoznala, sovražnikov ne potrebuješ. A vse se vrača, vse se plača.
Ata Miš je v tistem trenutku ostal brez dela. Bil je žalosten, dobrota je sirota, si je dopovedoval. Potem si je rekel: ‘Dovolj imam. Bom pa sam delal knjige.’
‘Nemogoče!’ je panično, kot je bila njena navada, vzkliknila Mati Miš. A se je hitro pomirila: ‘Že vem! Zdaj je september. Oktobra bo knjižni sejem v Frankfurtu. Šla bova tja in ko bo Ata Miš videl kako gromozanski, neobvladljiv svet je to, ga bo vse minilo. In spet bo mir pri hiši. Bo že našel nekoga, za kogar bo lahko delal.’
Ata Miš pa si je rekel sam pri sebi: ‘Že vem! Zdaj je september. Oktobra bo knjižni sejem v Frankfurtu. Šla bova tja in ko bo Mati Miš videla kašne čudovite knjige bi lahko naredili, bo navdušena! Začel bom izdajati knjige, takšne, kot jih želijo moji kupci, takšne, da me jih ne bo sram prodajati. In ne nazadnje, mar ni vedeževalka že pred leti videla Matere Miši med kupi knjig?’
Ata Miš in Mati Miš sta se tiste davne jeseni 2002 odpeljala proti nemški deželi. Skoraj izgubila sta se med vsemi tistimi knjigami. Bilo jih je neskončno veliko, brez konca in kraja. Ata Miš je izmed njih potegnil eno. Majhna majcena, neugledna je bila, prišla je s čisto drugega konca sveta, daleč od tam doli. Rekel je: ‘Tole bom izdal prvo.’ In zgodila so se Z(o)renja in zorenja, zgodila se je mišja zgodba.
