Iz otroških dni se spomnim pravljice Muca Copatarica, pa Maček Muri in Moj prijatelj Piki Jakob ter še kakšnih drugih zgodb – recimo neke oranžne knjige pravljic za lahko noč, v kateri je bila tudi moja najljubša o jazbecu, ki so mu miške razmetale listje, ki ga je tako pridno grabil. So zgodbe, ki ti za vedno ostanejo v spominu. Ko sem pri osemnajstih letih delala izpit za avto, sem prav zares premišljevala, če ne bi morda tako kot Piki Jakob dala pol za CPP pod vzglavnik, da bi se ponoči vse naučila.
Toda nato odrasteš in se počasi kot najstnik začneš lotevati bolj resnih knjig. Recimo Shakespeara in njegove Ukročene trmoglavke v mojem primeru. Pa nato v srednji šoli Zločina in kazni, Antigone, Don Kihota ter še cele kopice debelejših knjig, ki na več sto straneh obravnavajo različne dileme, s katerimi se človeštvo srečuje že od samega začetka. Dileme, ki jih znova in znova prebiramo, živimo ter prav zares nikoli ne rešimo.
K pravljicam pa se običajno ne vračamo – razen če imamo otroke. Da sem se vrnila k pravljicam, pa je bila »kriva« pravzaprav slikanica, ki jo je ilustriral Peter Škerl, Cankarjeva Skodelica kave in ima tekst v slovenskem ter angleškem jeziku. Odložila sem jo na polico v kuhinjo ter večkrat posegala po njej. Ko sem sedela na barskem stolu ob pultu in pila skodelico kave, sem jo listala. Zatopila sem se v ilustracije in spoznala, kako močna so lahko sporočila (dobrih) slikanic, ki vsebini dodajo še neko drugačno perspektivo. Dopolnijo zgodbo. Spodbudijo nas, da na strani ostanemo dlje, kot bi sicer, kajti črke, besede, hitro preletimo. Ilustracije pa sem si ogledovala dlje časa in razmišljala. Porajala so se mi nova vprašanja, pojavile nove misli in spoznanja.
Nato pa so se ilustracije začele zaradi različnih službenih priložnosti vse bolj pojavljati v mojem življenju. Ne le slikanice, kot je zgoraj omenjena, temveč tudi čisto prave otroške pravljice. Večkrat sem morala o njih kaj napisati in sprva sem se jih lotevala kar malce z levo roko. Počasi pa umela: če se branja pravljic lotimo na pravi način, nam lahko dajo prav toliko, kot tisti »pravi, resni romani«. Pravljice morajo namreč na parih straneh stisniti celo zgodbo, povedati celotno bistvo, ko pa lahko romani s tako mnogo več besedami obrazložijo določeno tematiko. Napisati dobro pravljico je tako kot napisati dober roman – hudičevo težko.
Omenjena Cankarjeva črtica je pri Miš založbi izšla leta 2018 in je namenjena tudi odrasli populaciji ter je zapisana tudi v angleškem jeziku. Na slovenskem trgu je takšnih slikanic kar nekaj, pridružile pa so se jim tudi pravljice za odrasle. Rajski vrt je recimo še ena, ki se me je tako močno dotaknila, da jo rada listam večkrat. Da je moč ilustracije tako edinstvena, priča tudi slikanica brez besedila Kje si Marte Bartolj, ki ni osvojila le slovenskega, temveč tudi ameriški, nemški, italijanski in korejski trg. Pa saj ni le založba Miš, ki izdaja odlične pravljice in slikanice, toda zgolj priložnost sodelovanja je v zadnjem času nanesla, da imam njihove izdelke na svojih policah. Slovenski knjižni trg cveti in tako kot so se vrnili (ali morda bolj obširno pojavili) stripi, lahko opažamo tudi razcvet »otroške« literature na področju za odrasle. Navsezadnje pa se vprašam: zakaj me to sploh preseneča?
Mar ni umetnost pripovedovanja zgodb ena najstarejših veščin, morda celo obrti, ki jih poznamo? Zgodbe, ki so se prinašale iz roda v rod, in se ohranile tudi stoletja. Po eni strani so to enostavne pripovedi, ki vsebujejo pravljična bitja in nenavadne dogodke, po drugi strani pa ta preprosta besedila in zgodbe nosijo tako močna sporočila. In morda me je ravno to presunilo, saj so pravljice nasprotje današnje dobe. So tako zelo nezakomplicirane, ker so kratke. Pa vendar hkrati nosijo bistveno vsebino – vrednote! Učijo nas o pomembnih stvareh in nas opominjajo, da svet morda ni tako zakompliciran, kot bi ga želeli zaplesti mi sami. Zgodbo lahko povemo le na parih straneh, pa vseeno hkrati nosimo pomembno jedro. Vse tisto, kar je v življenju zares pomembno: družina, ljubezen, iskrenost, lojalnost in še kaj. Po eni strani enostavne stvari. Po drugi strani pa se moramo o njih pogovarjati in o njih razmišljati ves čas. In tudi zato pravljice ter pravljičarstvo, pripovedništvo, živijo ter obstajajo že tisočletja. Morda prav zato ne čudi, da so slikanice in pravljice med odraslimi v Sloveniji tako lepe sprejete. In prav je tako. In prav bi bilo, da po njih posegamo še več ter se ob branju spomnimo na vse tisto, kar res šteje v tem življenju.
