Piše Mati Miš

Včasih je nastajanje kakšne knjige kot zakleto, kar vrstijo se nepredvideni zapleti in težave. In presneto težko je takrat knjigo spraviti na svet takšno kot je treba. Najnovejša knjiga Johna Boyna s slovenskim naslovom Osupljiva zgodba Barnabya Brocketa je že ena teh. Saj o vseh zapletih ne bi, morda pa kakšen od njih osvetli neposvečenim dogajanja pred izdajo knjige, o katerih sploh ne pomislijo. Eno je denimo naslov.

Izvirni naslov je The Terrible Thing That Happened to Barnaby Brocket. Za naš trg močno predolg, v slovenščini bi se glasil Grozna stvar, ki se je zgodila Barnabyju Brocketu. Preveč spominja na Groznega Gašperja, pa pri preverjanju pri prodajalcih je bilo tudi rečeno, da je preveč ‘negativen’. In je iskanje naslova trajalo in trajalo, tako da je dobilo že naslov Grozno iskanje naslova nove knjige Johna Boyna. Druga omembe vredna stvar so ilustracije. Odločili smo se dati priložnost mladi oblikovalki, pa se ni in ni držala rokov, še huje, kar poniknila je, ni je bilo možno kontaktirati. Težko je kar čakati in čakati, zato smo se morali na hitro odločiti in kupiti izvirne ilustracije – a nič zato, izvrstne so, Oliver Jeffers je dejansko eden vodilnih svetovnih ilustratorjev. Vse težave so razlog, da bo knjiga izšla kakšen mesec kasneje, kot bi lahko, kar ni ravno dobro, saj konec maja pride v Slovenijo na obisk njen avtor in prav bi bilo, da bi obiskovalci prireditev, kjer bo nastopil, to knjigo že poznali.

Vse težave pa oddtehta knjiga sama. Kot ostale knjige v naši zbirki Čiv je naslovniško odprta, čeprav gre v bistvu za domišljijsko zgodbo, ki naj bi bila bližje otrokom. Odličen prevod je zagotovil Jure Potokar. John Boyne je konec marca v Bologni povedal, da se trudi, da je vsaka njegova knjiga drugačna. Pri tejle o Barnabyju Brocketu je poudaril, da vsebuje veliko šal in smešnih situacij, da je pravzaprav humorna knjiga. Lahko jo beremo tudi tako, z lahkotnejše strani. Zagotovo bodo otroci v njej našli nekaj, odrasli nekaj drugega. Jaz sem se po prvem branju zjokala, pa tudi ob drugem me je stiskalo v prsih. In sprašujem se, kako jo bodo sprejemali Slovenci okuženi z mitom cankarjanske matere, z materami, ki se morajo po pravilu ‘žrtvovati za druge’ (kakorkoli že) in ki so srečnejše bolj ko so nesrečne. Sama vsebina knjige utegne doživeti kritike z vzrokom v poveličevanju vloge staršev. Pa žal egoistični starši niso redki, matere, ki vlečejo vzorce svojega ravnanja iz pradavnine in z njimi obremenjujejo svoje potomce so morda pogostejše, kot tiste druge, ki vzorce uspejo preseči, čeprav upam, da se motim. Na takšen ali drugačen način odpovedati se svojemu otroku zato, ker ni po meri staršev, ni osamljen primer. Tudi sama bi ne verjela temu, če bi ne doživela na lastni koži. Morda me je ta knjiga presunila ravno zato – ker je tudi moja nekdaj mati brez oklevanja mirno prerezala nahrbtnik in me že sedem let ne pogleda le zato, ker se v nekem trenutku, ko je bila v hiši bolezen in preveč dela, nisem uspela posvečati njej toliko, kot bi si ona želela. In me zato grdo in po krivici obsoja kup ljudi – za kar mi je pravzaprav popolnoma vseeno. A kot je Branaby Brocket ponosen na to, da je drugačen in je mirno odletel po svoje, sem tudi sama zadovoljna, da sem se postavila zase. Težko je, a je vredno. Pravzaprav bi se morala malo zamisliti in ukrepati že prej, saj mi ni bilo le osem let kot Barnabyju, ampak več kot petkrat več. Vedno se mi namreč kaj takega zgodi, ko me priženejo do meja mojih zmogljivosti. Ko nisem zmogla več ustreči vsem muham se mi je že dvakrat zgodilo, da sta se ženski preprosto obrnili proč in me zradirali. Enaki v svojem ravnanju in egoizmu. Tista, ki mi je bila nekoč mati in ona druga, ki matere že vse življenje obsoja. Prav zato Barnabyja in njegovega avtorja bolj razumem, prav zato se me je njegova zgodba dotaknila bolj, kot bi se me mogoče sicer.

Biti drugačen ni narobe, pripoveduje knjiga. Nasprotno, iz svoje drugačnosti je treba potegniti največ, biti nanjo ponosen od prvega dne, ne le ko je že skoraj prepozno. Vsak otrok je svoj svet, vsak je drugačen, poseben, hvala bogu. Tudi sama sem dolgo nazaj delala tovrstno krivico svojemu sinu, nisem ga uspela sprejemati takšnega kot je in sem ga želela spremeniti – a do konca življenja mi bo žal. Zato še bolj zagovarjam sporočilo knjige: ‘Ker tvoja različica normalnega ni enaka različici nekoga drugega, to še ne pomeni, da je s tabo kaj narobe’. To bi morali dopovedati mladim. Da je razlike treba spoštovati, da smo si na srečo vsi različni. Bolj, ko smo in si bomo različni, bolj bo pester in zanimiv svet, bolj zagotovo se bo vrtil v pravo smer. In čeprav avtor naredi vse, da bi razumeli tudi Barnabyjeva starša, ju opiše tako, da ju bralec razume, je Barnabyjeva končna odločitev tista prava. Želi si k staršem, želi si družine, a ve, da mora ostati takšen kot je, le tako bo srečen. Če ga družina ni sposobna sprejeti, njega samega, drugačnega, se raje odloči za razhod z njo, za svojo pot, kot da bi samega sebe zanikal in se spremenil. Zaveda se, da pot ne bo lahka. A bo njegova. Ostal bo on, drugačen. Ponosen. Obkrožen z ljudmi, ki ga sprejemajo.