O POUČNIH KNJIGAH
Piše Mati Miš
Ko je bil mali Miš otročiček, ni zaspal, dokler ni slišal pravljice, dve, tri … A glej ga zlomka, ko je spoznal črke, so ga pravljice zanimale le še takrat, ko sva mu jih še kar nekaj časa v osnovnošolska leta prebirala z Atom Mišem. Pred spanjem, ko je bralec pravljic zapustil njegovo sobo, pa malemu Mišku pravljice in zgodbice, ki jih je bila polna knjižna omara, niso bile mar. Naj je Mati Miš še tako milo prosila naj jih prebira, je v posteljo jemal samo otroške enciklopedije in druge poučne knjige. Tako je lahko v drugem razredu, ko njegova učiteljica zaradi, khm, ni zmogla voditi ure, celo šolsko uro sošolcem pripovedoval o vlakih. To, da mali Mišek ni hotel prebirati leposlovja, Atu in Materi Miš nikakor ni bilo prav. A je ob poučnih knjigah zrastel v prav fejst moža. Ki ima rad knjige. Tudi leposlovne.
Poučne knjige so torej mnogo fantom (skorajda) edino branje, ugotavljajo tudi v tujini. Različne so oblike spodbujanj, da bi poučnih knjig ne bilo vse manj, kar se dogaja povsod po svetu, ne samo pri nas. V Veliki Britaniji se proti temu bori skupina uglednih avtorjev, tudi leposlovja, med njimi David Almond. V ZDA so z namenom izboljševanja znanja mladih v učne načrte uvedli, da morajo učenci v vsakem razredu na seznamu obveznega branja imeti in prebrati vsaj 50 % poučnih knjig. V srednji šoli celo 70 %! Tako se je prodaja poučnih knjig v ZDA v letu 2012 povečala za 5 %. Seveda pa je piskrček pristavila digitalizacija, saj zdaj založniki poučno literaturo za mlade spreminjajo v e-knjige, appse in druge digitalne formate, ki jih mladi raje uporabljajo, kot da bi vzeli v roke papirnate izdaje.
Pa pri nas? Delež poučnih knjig med knjigami za mlade se je v zadnjih dvanajstih letih v Sloveniji gibal od 19 % v letu 2000 do 22 % v 2008 in nato padel na 16 % produkcije v 2012. Pravzaprav je proces pri nas ravno obraten kot v ZDA. Založniki dobrih poučnih knjig so zelo zmanjšali njihovo izdajanje in jih nadomestili z izdajami donosnejših delovnih zvezkov. Ki so večini šolnikov očitno dovolj.
Že nekaj let Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana opozarja na pomembnost poučnih knjig za mlade, zato so jim v letošnji zimi in pomladi namenili strokovne srede. Zavedajo se, da je tudi od mladinskih knjižničarjev odvisna priljubljenost poučnih knjig. Pionirska se je nadvse potrudila, pridobila je prave govorce, ki knjižničarjem predstavljajo pomembnost poučne literature ter njenih posameznih področij in predvsem poudarjajo, da je treba dati pravo veljavo domačim znanstvenikom in znanju. Prizadevanja Pionirske so neprecenljiva in tudi sama kot založnica na strokovnih sredah slišim kaj zanimivega – na nekaterih več, na nekaterih pač manj, saj niso namenjene v prvi vrsti založnikom, ampak knjižničarjem.
Letošnja februarska strokovna sreda je odgovarjala tudi (ali predvsem) na vprašanje: Le zakaj ne bi naši otroci dobili v branje poučnih knjig slovenskih znanstvenikov? Žal mi ni uspelo ostati do konca, a bilo je zanimivo videti, koliko imenitnih slovenskih poučnih knjig za mladino nastaja zunaj založb. Kar malo lažjo vest sem imela, ker se kot založba, katere večji del so knjige za mlade, ne spuščamo globoko na področje poučne literature. Zdaj vidim, da to uspešno počno drugi. In ko bi se pozlatile besede dr. Mihe Kosa, da bi bili učitelji navduševalci, ki bi našli prave strune instrumentov otrok, ki jih učijo! Užitek ga je bilo poslušati, kar nekaj vzporednic bi lahko potegnila z mojim/našim delom. Pri nas želimo izdajati predvsem take poučne knjige, s katerimi mlade bralce lahko navdušimo. Ker so navdušeni že njihovi avtorji, ki jim je osnovni namen vznemiriti mlade za želje po zgodbah, po dejstvih, znanju in védenju. Kot je povedal Damijan Stepančič ob odprtju svoje zadnje razstave: če je njega fasciniralo, kako je denimo Eratosten dvesto let pred našim štetjem presenetljivo natančno izračunal obseg zemlje, je prav, da to navdušenje poskuša prenesti na mlade. In to ima za svoje poslanstvo.
Obe letošnji strokovni sredi sta mi tako dali obilo razmišljati. Zakaj torej v naši založbi ne izdajamo več poučnih knjig domačih avtorjev? Ali poučnih knjig na sploh?
Za prevodne poučne knjige imam hiter odgovor – ker jih očitno ne znamo izbirati in prodajati. Kar nekaj me jih je že očaralo in smo jih dali na trg, da bi vznemirili možgane mladih. Denimo izjemne Modrijanove zapiske Stephena Lawa ali Zapisano s krvjo Avstralke Beverley MacDonald pa zbirko knjižic za oklevajoče bralce Res je!, kamor so Avstralci uvrstili blizu trideset tam spodaj nadvse priljubljenih poučnih knjig – a nismo pokrili niti stroškov ali pa komajda. Saj sem si rekla kot dr. Miha Kos: »Se mi splača, ker delam za dušo.« A na koncu koncev, izguba pri nekaterih knjigah lahko povzroči, da bi ne mogli plačati avtorjev, tiskarjev itd. za naslednje knjige in je velika nevarnost, da pademo v začaran krog neplačevanja. Ne nazadnje, čeprav se (verjemite, samo na Slovenskem je tako!) menda ne spodobi, da s knjigo tudi kaj zaslužimo za življenje, mišja družina živi samo od njih.
Tudi prevodne poučne knjige so dražje od leposlovnih, ker mora prevod še posebej pregledati naš, slovenski, strokovnjak. Pri domačih poučnih knjigah oz. stvarni literaturi za odrasle pa je prav verodostojnost, pravilnost zapisanega, posebej pomembna. Saj obstajajo strokovnjaki, ki naredijo pregled za honorar, ki jim ga lahko ponudimo, obstajajo celo taki, ki preberejo besedilo in opozorijo na nepravilnosti za par izvodov knjige, in to počno za dušo. Imeli smo pa že primer, resda pri stvarni literaturi za odrasle, da me je recenzent, profesor na fakulteti, dobesedno spravil v jok z užaljenostjo in grobim odzivom, ko sem mu sporočila, koliko lahko v založništvu plačamo za tako delo. Zelo cenim znanje doktorjev znanosti, vem, da do njega ni lahko priti, a očitno se univerzitetne sfere po prihodkih tako močno razlikujejo od založniških, da si tega niti predstavljati ne moremo. Čeprav, ponavljam, imamo tudi iz teh krogov ljudi, ki razumejo naš položaj in navdušenje ter cilj ponuditi našim otrokom kar najboljše.
Pa ni samo strokovni pregled tisto, kar nas odvrača od tega, da bi delali več poučnih knjig, kje pa. Problem je tudi v tem, da avtorji gradiv, ki jih dobimo, pogosto ne vedo, kaj bi radi: literarno pripoved, popestreno s stvarnimi podatki, ali pravo poučno knjigo ali kaj tretjega. Največkrat je kar vse nekako pomešano, stvarni podatki pa pogosto napačni. Na srečo so tudi izjeme, ki jih vse z veseljem izdamo. Ker poučne knjige terjajo toliko vloženega dela in s tem stroškov, da jih s prodanimi 250–350 izvodi nikakor ne pokrijemo, mora biti izdaja zastavljena čim bolje, vsi soudeleženi moramo stremeti za čim večjo kakovostjo. Kljub temu pa zagotovo drži naša izkušnja, da se po knjižnicah in šolah proda dosti manj izvodov poučnih kot leposlovnih knjig, četudi je knjiga odlična in nagrajena. Žal v strokovni sredi izraženo mnenje, da bi se izid knjige pokril z nakupom knjižnic, tako še zdaleč ne drži. Po eni strani ima dr. Kos prav – lahko bi si pridobili sponzorje, v knjigah nikogar ne moti natisnjen logotip. Kot nekdanja direktorica marketinga v veliki organizaciji pa se natančno zavedam težavnosti pridobivanja sponzorjev v teh časih, posebej zato, ker založnik sponzorjem dejansko ne more ponuditi veliko, samo natisnjen logotip še zdaleč ni dovolj. Žal dr. Kos ni povedal, kaj sponzorju lahko obljubi, saj je sponzorstvo dvosmerna cesta – daj-dam. In če mala založba izda več kot trideset novih naslovov letno in organizira festival z več kot petdesetimi prireditvami, se z iskanjem sponzorjev niti nima časa kaj dosti ukvarjati. Že tako ugotavljam, da več kot polovico svojega založniškega časa posvečam namesto knjigam lovljenju denarcev za njihov nastanek, in vsako leto v to vlagam več časa za manj denarja.
Oporekati si drznem tudi mnenju, da bi bilo prav, da bi naši otroci brali bolj ali manj poučne knjige, ki so plod domačega znanja. Pridružujem se prijateljičinemu mnenju, da bi moralo biti slovensko znanje nepogrešljivo pri ustvarjanju knjig o domoznanstvu, etnologiji in knjigah o naših, slovenskih posebnostih. Teh je premalo! Samo Slovenci imamo Cerkniško jezero, o argonavtih na Slovenskem lahko pišemo le mi, ali denimo o človeški ribici, dražgoških kruhkih … Če se pri nas komu zapiše dobra in verodostojna knjiga o drugih področjih, tudi prav, izdajmo jo, absolutno, zakaj ne? Da pa bi se mučili narediti dobro knjigo o živalih ali knjigo s področja družbenih, tehničnih, naravoslovnih ved itd., ko imajo velike založbe v svetu cele ekipe, ki izumljajo ta smodnik, pa se mi zdi škoda časa, denarja, energije. Pred leti sem na londonskem sejmu poslušala, kako poučne knjige delajo pri založbah Random House in Oxford, in res je popolnoma nesmiselno, da bi se pri nas postavljali na trepalnice pri izdaji poučnih knjig samo zato, da bi lahko rekli, da so ‘plod domačega znanja’. Ko pa je jasno, da takšne domače knjige težko dosegajo kakovost tovrstnih izdelkov velikih založb, ki v projekt lahko vložijo kupe denarja.
Sprašujem se tudi, kako bodo otroške poučne knjige preživele v konkurenci z digitalnimi mediji. Knjiga o strojih ali čem podobnem ali ne nazadnje o človeškem telesu s svojim statičnim dvodimenzionalnim prikazovanjem še zdaleč ne more konkurirati z video podobo, ki prikazuje, kako ti stroji v resnici delujejo, se gibljejo ali kako denimo delujejo organi v telesu. Žal ali na srečo, digitalizacija je prinesla tudi večjo nazornost. Morda pa ostanejo poučne pripovedi, ostanejo tiste poučne knjige, ki pripovedujejo linearno zgodbo in ne begajo otroka s fragmentiranim prikazovanjem podrobnosti. Knjige, ki nočejo na vsak način slediti digitalnim možnostim in ponujajo tudi na poučnem področju dobro staro zgodbo z ilustracijo, ki navdušujeta.
Dr. Kos je imel povsem prav – v navduševanju in navdušenju, ne v našem ali tujem znanju, je torej kleč.
You May Also Like
2 Comments
Comments are closed
Darja Lavrenčič Vrabec
Feb 27, 2014 at 12:46
Draga Irena, artikulirano in argumentirano zapisano. Pošten in iskren pogled.
Razumem, prav nič nisem užaljena, nasprotno, vesela sem, da vas je Sreda spodbudila k razmisleku in pisanju. Vi to zmorete in znate. Ni veliko takšnih. Vaš, spet malce drugačen, a zelo praktičen in trezen pogled, je tu pomemben, vaše izkušnje, svet prodaje … Želeli bi si več poučnih vsebin, sploh ne nujno, da na knjižnem nosilcu. Kakšen sodobnejši nosilec je za določene vsebine, primernejši. Mi je pa zanimivo, verjetno so ti časi mimo, no, celo na kolegiju je bilo nedavno povedano, hvaljenje nekaterih založnikov, da jim zadošča za preživetje že 1/3 prodanih izvodov. Mi je to čudno. Verjamem vam, Irena. Vem, da so časi za takšne podvige na področje poučnih knjig danes še težji, kot so bili sicer. Kot da smo marsikaj v tem času zamudili. Hote ali nehote.
Pri nas se očitno daje prednost komercialno mnogo uspešnejšemu izdajanju učbenikov in delovnih zvezkov. So se ukinila cela uredništva. Saj vemo, kaj je donosnejše. Zavedam se, da je vsak izid odlične domače poučne knjige praznik.
Cenim vaše delo, Irena. Spoštujem tu vse vaše napore, da se podate v takšne podvige in jih uspešno izpeljete do konca. Želim si samo, da bi tako ostalo. Da ne bi še to počasi ugašalo.
Bomo videli, če bomo letos sploh imeli kakšno knjigo, ki ji bomo lahko podelili priznanje zlata hruška. Se bojim, da bo bolj sušno!
Draga Irena, se globoko razumemo. Bo morda priložnost za to, da organiziramo skupen razmislek z založniki o tej temi na kraju leta (decembra).
Je pa zato, da se bodo poučne knjige bolje prodajale (kar je končen cilj) treba narediti kot družba ogromno korakov: prodreti v glave pedagogov, knjižničarjev (kot kurikulum), da knjiga ni le leposlovna knjiga, temveč tudi poučna, da ima ta svoje “naslovnike”, da je tu potrebno dati večjo svobodo v izbor branja, da tudi s temi vsebinami lahko izboljšamo bralno pismenost.
Veliko, veliko je treba še poopraviti prej, sistemsko, v šolstvu (kurikulum, domače branje …), v knjižnicah, da bo bolje.
Toda vsaj začeli smo, da počasi ozavščemo svoje kolege na terenu, da bo tudi vam lažje pri prodaji kakovostne knjige. Zdi se mi to prav “pozabljena polovica”.
En lep pozdrav, en hiter odziv, Irena.
Hvala, ker ste delili svoj pogled, ki ga cenim,
Darja
Vojko
Feb 27, 2014 at 13:10
Hvala, Mama Miš! Dragocena beseda tudi nam, knjižničarjem. Upamo lahko, da bo iz vseh teh pogovorov izšel dovolj močen občutek, da je za vzdrževanje dobrega (na katerem koli področju) potreben razumen sistem, ki ne bo namenjen vmešavanju, ampak konkretni podpori ob pravem trenutku: šolstvo, znanost, kultura, sestavljeni v kolo, ki bo vzdržalo še nadaljnjih 5200 let :).