Piše Mati Miš

Že nekaj časa razmišljam zapisati blog o letošnjih festivalskih dogajanjih Bralnic pod slamnikom, pa mi je, ironično, prav festival pobral čas in energijo za pisanje. Naivno sem si predstavljala, da bo letos organizacija zame lažja. Je bil pa festival zato toliko bolj uspešen, mi si v nasprotju z nekaterimi literarnimi festivali za odrasle celo upamo šteti obiskovalce, natančno 6.075 jih je bilo, za polovico lanskega obiska več.

Pa danes berem v Delu članek Valentine Plahuta Simčič o literarnih festivalih, novinarka ugotavlja za koga in zakaj se prirejajo. Prav poučen je ta prispevek, zdaj pravzaprav vem, kje smo z našim festivalom, kam se lahko uvrščamo in da še zdaleč nismo marginalni, po rezultatih sodeč že ne. Saj ne, da bi novinarka v članku omenila naše Bralnice pod slamnikom, so namenjene mladim, pa zato sklepam, da niso omembe vredne v resnem časniku kot je Delo. Ali pa sem krivična in je imela namen mladinske festivale obdelati posebej. No, naš je zaenkrat edini slovenski mladinski literarni festival, pa ga letos v časniku niso niti omenili, razen v spletni izdaji. S svojimi 90 prireditvami v 30 slovenskih krajih, z 18 sodelujočimi ustvarjalci tudi iz tujine, menda tudi ne zaleže toliko kot kakšna nekajkrat manjša prireditev, le da je v centru Ljubljane. Medije (s častnimi izjemami, o ja, kdo tudi prepozna veljavo takšnih dogodkov) mladinske literarne prireditve ne zanimajo, saj spodbujajo prostočasno branje in strpnost in to samo pri mladih, pisati o čem tako minornem … Kot da odrasli bralci ‘vrhunske literature’ in Književnih listov ne zrastejo iz mladih bralcev, ki jih je treba vzgajati, kot da ‘pufff’, pa že berejo Žabota. Da festivalski proračun, ki zdaleč ne dosega festivalov z manj dogodki, v polovici ali še več pokrijemo organizatorji, je tudi prav čudna zgodba. Le kaj nam je? Še bolj nenavadno je, da pri mladinskem literarnem festivalu sodelujejo entuziasti, učitelji, knjižničarji, ki veliko učinkovitega dela opravijo povsem brezplačno. Pa kdo še to počne, prosim vas, s(m)o sploh normalni? Niso pomembne pozitivne zgodbe, le negativne menda zanimajo novinarje in po njihovem mnenju bralce … Le zakaj bi pisali o dveh šolah, na eni od njiju se učijo otroci s posebnimi potrebami, ki sta se povezali preko festivalskega dogodka in kjer so otroci, ki imajo manj priložnosti v življenju, uživali v prireditvi otrok s sosednje šole? Le zakaj bi pisali o mnogih prireditvah na Tolminskem, ki so mladim približale življenje slepih in slabovidnih in bo slednjim zdaj v svojem okolju lažje bivati? Zakaj bi pisali o mladih, ki so na litijskem pripravili britanskemu pisatelju takšen program, kot mu ga niso še nikjer po svetu? Le zakaj bi objavili nekaj o domžalskih malih umetnikih, ki so svoja dela razstavljali v Berlinu? Zakaj le bi pisali o zmagovalcih natečaja, mladih piscih, ki so razmišljali: ‘Ko odrastem, bom srečen?’ in kako bodo prišli do tega? Ne, mediji raje pišejo o tem, kako mladi ne uspejo biti srečni, kako je svet grd, to je zanimivejše, kot da bi jim na primerih pokazali, da le sami lahko nekaj storijo za svojo prihodnost. Tudi tako, da berejo, da razmišljajo s svojo glavo, da so razgledani, da bo svet lepši, če bomo strpni drug do drugega.

Letošnje Bralnice pod slamnikom pa so nezainteresiranim medijem navkljub presegle vsa pričakovanja, prav lepa, dobra, zanimiva zgodba so bile. Hvaležni smo Javni agenciji za knjigo ter Občini Domžale za finančno podporo, Slovenski nacionalni komisiji za UNESCO pa za častno pokroviteljstvo. Hvaležni smo ministru za kulturo dr. Urošu Grilcu, ki je prepoznal pomembnost našega festivala, kot tudi mnogim uglednim gostom na otvoritvi, kar nekaj je bilo takih, ki so nas s prihodom presenetili. Pa čeprav se je dogajalo v Domžalah, tako ‘odročnih’, celih dvajset kilometrov od Ljubljane. In seveda smo hvaležni vsem, ki so sodelovali, ki so se z mladimi nekaj tednov pripravljali na festivalske dogodke. Čeprav smo načrtovali skromnejši proračun, je število želenih dogodkov iz dneva v dan naraščalo, celo zavrniti smo morali nekatere želje, ker nismo uspeli zagotoviti organizacijske podpore. Tudi nivo pripravljenosti mladih, organiziranost prireditev samih, nas je marsikdaj presenetila v dobrem smislu. Saj, če bi kdo od novinarjev prisostvoval kateri od prireditev po Sloveniji, bi se zagotovo začudil od kod še volja, od kod ves ta entuziazem sodelujočih. A koga le zanima kaj se gredo v Zgornjem Tuhinju ali Krašnji ali Tolminu? Kje je že to? To pač ni Tromostovje.

Kakor koli, mediji gor ali dol, ne delamo festivala zaradi njih. Pomembni so mladi, ki preko festivalskih aktivnosti spoznavajo knjige tudi kot zabavo, kot način preživljanja prostega časa, ki imajo možnost srečati se in spregovoriti z ustvarjalci. Tudi tujimi, vrhunskimi pisatelji svetovnega formata. Ko sem letos opazovala koliko jim je pomenilo fotografirati se s prejemnikom nagrade Astrid Lindgren Guusom Kuijerjem, ali pa Britancem Marcusom Sedgwickom, kako so bili ponosni, da so jima lahko oni sami postavili vprašanja, sem se zavedla, kako vredno, kako prav je, da pripravljamo ta festival, da bodo mladim ti dogodki ostali v lepem spominu vse življenje. In ko sem opazovala kamniške četrtošolce (!), ki so poznali prav vse naslove mladinskih knjig Dima Zupana, ki so se o njegovih knjigah pogovarjali kot se marsikateri odrasli bralec ne zna, je bila to potrditev, da smo na pravi poti, da zaradi našega festivala mladi spoznavajo pomembnost prostočasnega branja in knjig, da se s knjigami znajo zabavati. Letos je bilo prav zaradi festivala zagotovo prebranih več kot šest tisoč knjig več, kot bi jih bilo sicer. Ne nazadnje, čeprav po mišje majhni smo podarili tudi 330 knjig navdušenim bralcem. In vsaka od devetdesetih prireditev je po svoje potrjevala, da Slovenija potrebuje mladinski literarni festival, da ima takšne knjižničarje, takšne učitelje, ki so pripravljeni sodelovati, četudi jih v glavnem mediji prezrejo in žal očitno tudi prezirajo. A bomo vztrajali še vnaprej, naslednje leto že petič, z našim festivalom bomo pisali dobre, lepe, pozitivne zgodbe. Organiziramo ga za mlade bralce, ti pa se ga z veseljem in pripravljeni udeležujejo. In berejo več in so bolj strpni – tudi zaradi našega festivala. Samo to je pomembno, nikakršno rajanje.