O SPODBUJANJU BRANJA
Prejšnji teden smo z različnih naslovov prejeli kar nekaj vabil na strokovni posvet Bralnega društva Slovenija, ki bo v septembru. Bravo za obveščanje! In ravno v pravem času, pred dopusti, da si lahko vpišemo v septembrski koledar. Ko prejemam pošto Bralnega društva Slovenije pa se vedno sprašujem: le koliko založnikov nas hodi poslušat njihove posvete in koliko nas zaide na njihove spletne strani? Ali in koliko smo založniki vključeni v promocijo branja? Ali še kakšnega založnika sploh zanima ta problematika?
Pa mi je prišel na misel nedavni dogodek. V letošnje Bralnice pod slamnikom smo želeli tudi ‘uradno’ vključiti predmestje našega glavnega mesta. In smo se z MOL domenili obiskati tudi katerega od mladinskih centrov v četrtnih skupnostih, bolj za eksperiment. Tako sva se z Janjo Vidmar vroče ponedeljkovo popoldne konec maja oglasili v enem od njih. Bila sem radovedna kaj naju čaka, zagotovo pa nisem pričakovala več kot za prste ene roke mladih, ki bi jih sredi popoldneva zanimale knjige. Ni bil najin namen branje, pač pa zgolj pogovor o njem, o knjigah, o problemih mladih, saj Janja zna mlade motivirati k pogovoru. Res je bilo tako – že ob prijaznem sprejemu opravičevanje češ, ko mladim omeniš branje naletiš na velik odpor, berejo dovolj že v šoli, da bi brali pa še v prostem času je pa čisto preveč. Prostor mladinskega centra je izražal velik entuziazem in skrb, da mladi kar se da koristno in njim zanimivo preživljajo prosti čas, čestitke MOL in Mladim zmajem! A v njem ob računalnikih, različnih igrah in podobnem knjig ni … Prostočasno branje v takšnih okoljih očitno ne obstaja, ni zaželeno kot opcija preživljanja prostega časa. Niti pogovor o knjigah. Deček in deklica, ki sta bila v tistem trenutku v centru, sta po začetnem nelagodju začela klepetati in bistrega dečka je prav kmalu knjiga pritegnila. Priznal je, da bi bral, če bi mu kdo ponudil kaj njemu zanimivega, če bi mu kdo znal približati knjigo, ki zanima njega. Mar nismo založniki zainteresirani tudi za takšne bralce? Premalokrat se zavedamo da odrasli bralci ‘visoke’ literature ne padejo z drevesa, ampak se razvijejo iz bralcev, ki na začetku berejo tudi trivialno literaturo.
Kako s knjigami priti do takšnih mladih, ki jim šola z obveznim branjem priskuti tudi prostočasno branje? Ali morda bolje: ki jim v šoli in drugje prostočasnega branja ne znajo približati in pokazati, da je branje tudi užitek? Prav je, da obvezno branje obstaja, da vsak, ki dokonča osnovno šolo pozna najpomembnejša knjižna dela. A zakaj se nihče (razen Društva bralna značka Slovenija – ZPMS in redkih entuzijastov) ne potrudi, da bi spodbujali tudi prostočasno branje? Predvsem mladim, ki svojih staršev ne vidijo brati, ki jim starši v rani mladosti ne berejo, nihče ne odstira zanimivosti in lepot branja kar tako. Dokazano je, da so mladi, ki so jim starši brali in ki berejo v prostem času, uspešnejši pri šolanju in v življenju. In da so ljudje, ki svoj prosti čas posvečajo tudi branju, ‘boljši’ državljani, strpnejši, spretnejši pri navezovanju socialnih odnosov, več prispevajo k razvoju skupnosti. Mnoge države z nacionalnimi bralnimi kampanjami to dokazujejo, a o tem kdaj drugič.
Očitno pa si naša država takšnih državljanov ne želi. Tako čez prst sem seštela, prek rezultatov razpisov Javne agencije za knjigo v letu 2012 seveda, je bilo razvijanju ‘bralne kulture’ (že izraz sam odbija in ne spodbuja k prostočasnemu branju, čeprav je veliko sofinanciranih projektov zanimivih in imajo zagotovo dobre učinke) namenjenih tam nekje okrog 250.000 €. Toliko, kot je za 2013 predvideno za dve državni proslavi. V ta znesek sicer ni všteta akcija Knjigajmo, migajmo, ki je dobro zastavljena, žal njenega poteka in stroškov s spletnih strani nisem uspela zaznati, le trije dogodki so navedeni. Škoda.
Če se vrnem k razmišljanju v prvem odstavku – sploh še kdo razen Bralnega društva Slovenije povezuje deležnike na knjižnem trgu k spodbujanju branja? Kako se v to vključujemo založniki? Na področju mladinske književnosti imamo srečo, ko imamo Pionirsko, Slovensko sekcijo IBBY in Bralno društvo Slovenije, ki to počnejo – a na splošno, branje širših javnosti, odraslih, morda tudi brezposelnih? Ko sem lani jeseni razmišljala, da se v avgustu udeležim European Conference on Reading na Švedskem me je žgečkalo, da bi prijavila razmišljanje na temo ‘Kaj storimo založniki za promocijo branja in ali smo pri tem sploh zaželeni?’ Zaniteresirani zagotovo smo, a zaželeni? Se k ‘čistim’ namenom akademske stroke sploh spodobi mešati ‘komercialen’ značaj založništva? Od kod mi to? Lani na Nordic Reading Conference v Reykjaviku sem ugotovila, da založnikov tam praktično ni, prav debelo so me gledali, ko sem se predstavila kot založnica. ‘Le kaj imajo založniki z branjem?’ sem lahko razbrala iz pogledov. O branju se pogovarjajo v glavnem akademske, knjižničarske in učiteljske sfere. Je že prav, da se vsaj oni, a morali bi se tudi mi, tudi založniki bi morali biti aktivno vključeni, naš interes spodbujanje branja mora biti. ‘Referata’ sicer nisem prijavila, saj si tako ali tako vse plačam sama in mi nastop na takšni konferenci ne prinese drugega, kot dodatno delo. Tega sredi poletja ne potrebujem, pa tudi sama možnost udeležbe je do zdajle visela v zraku. Da pa se založniki že zavedajo, da morajo tudi oni migati na področju branja, kaže eden od zaključkov spomladanske slovenske knjigotrške konference, kjer so izrazili željo in potrebo po nacionalni ‘bralni’ kampanji, upam, da to ni bilo s figo v žepu. Ali so to storili tudi na založniškem kongresu Knjiga na slovenskem ne vem, me ni bilo tam, v sporočilu za javnost pa tega niso omenjali …
1 Comment
Comments are closed
Adelya
Sep 22, 2013 at 16:10
– Maj 9, 2007 11:32Žiga; pa ti bi vse v posel spremenil ..mogoče, mogoče enkart. Jaka ne bi imel nič proti, le meni je jasno, da takšna stvar potrebuje še precej obdelave preden gre v javnost pa kakšnega blaznega prometa si pač ne obetam od tega, zato Val; Jaka itak ni imel veselja pisati nikomur tako, da težko rečemo, da je bilo to dopisovanje. Ampak point tega je na koncu bila vzgoja ne učenje pisanja. Danes pa Jaka itak piše po blogu, tako da si na nek način dopisuje, sicer pa imajo tudi v šoli pobrateno šolo iz Portugalske in tam ima nekoga. Vendar, da ti prišepnem, tale naš mali je malce perfekcionističen in zahteven po mami in ga pri tistem kolegu zelo jezi, da je njegova angleščina zelo slaba in tako je veselje hitro ugasnilo. Sicer pa so še mladi Jaka je kao v mojem 5. razredu, ko sem jaz prvič slišala za štetje v angleškem jeziku