O KNJIGOTRŠTVU
Piše Mati Miš
Teden konferenc in simpozijev bi lahko rekli zadnjemu tednu, ko sem utegnila kaj konkretnega postoriti šele pozno popoldan. V sredo so v Pionirski priredili imeniten simpozij o otroški in mladinski poeziji, a o njem več drugič, saj bi rada kaj napisala tudi o njihovih strokovnih sredah. Bolj sveži so namreč vtisi s četrtkove konference Združenja založnikov in knjigotržcev pri GZS o prihodnosti knjigarn, ki je izzvenela tudi kot konferenca o sedanjosti založništva na Slovenskem. Saj nisem z veseljem šla tja, pričakovala sem vedno isto premlevanje in tarnanje in čeprav se je zgodilo prav to, dan ni bil izgubljen. Prav se je namreč sem in tja ustaviti, skušati pogledati na problematiko panoge čim bolj celovito, z različnih strani, in prisluhniti različnim mnenjem, četudi že slišanim. Sprožijo lahko zanimiva razmišljanja, ki utegnejo biti tudi produktivna, četudi na dolgi rok.
Začelo se je z e-knjigo, predstavitev dr. Kovača je samo potrdila tudi mišja ravnanja na tem področju. Resno razmišljamo o elektronskih medijih in se na elektronsko knjigo pripravljamo, a po Švejkovsko, brez panike. Tudi tisto o knjigarnah s kavo je naš mali Miš vzel že nekaj let nazaj ob pisanju diplomske – hecno se mi je zdelo kako je v četrtek vse prevzela kava v knjigarnah, kot bi bila to edina rešiteljica. Pa je v modi čaj, sploh če je zeleni … Se pa povsem strinjam z dr. Blatnikom, da bo knjigarna prihodnosti družabni prostor ali je pa ne bo. Širom po svetu so dojeli, da knjigarne zadovoljujejo tudi socialne potrebe, ljudje v tem razčlovečenem svetu to potrebujejo, tisti, ki tega ne želijo, pač nakupujejo po spletu. Socialne potrebe zadovoljujejo tudi dobri knjigarji, ki berejo knjige, oni so sposobni s pogovorom o knjigah zadržati stranko v knjigarni za dlje kot pet minut. Besede gospe Mlinarjeve ob koncu na to temo so bile zelo tehtne in prave. Zelo spoštujem gospoda Nešoviča, njegovo sicer meni zelo koristno predavanje me je popeljalo nekaj desetletij nazaj, ko me je na bežigrajski gimnaziji učil zgodovino, a ni res, da če na dogodku v knjigarni prodamo le dve knjigi ob denimo petnajstih udeležencih, nismo storili nič – razen če gledamo izključno neposredne finančne učinke. Kar nekaj je v tem primeru tudi nemerljivih, dolgoročnih učinkov. Morda nekdo pride na dogodke nekajkrat, da enkrat kupi knjigo in si trikrat izposodi knjigo te založbe v knjižnici, a tudi to je nekaj. Z veliko malimi koraki se tudi daleč pride, promocijski učinki niso zanemarljivi – vsaj tako pravi marketinška stroka, ki mi je bliže kot knjigotrštvo. Tudi knjigarne bi se morale prilagajati kupcem in njihovim potrebam, da bi jih pritegnile k nakupu. Čeprav se povsem strinjam z dr. Blatnikom, da nikakor na področju programa, saj bi dobri knjigarji zagotovo uspeli prepričati kupce tudi v nakup kakovostnega branja in izkoristiti dejstvo, da so prav dobre knjige tiste, ki jih je vredno imeti doma in jih večkrat vzeti v roke.
Zelo zanimivo in tudi koristno je trenutno problematiko založništva predstavil dr. Rugelj. Le njegove številke so me presenetile, na stroške za produkcijo knjige 15-20 avtorskih pol, ki jih je ocenil na 5000 do 7000 evrov mislim. Sprašujem se, če nisem narobe razumela, saj vsaj v naši založbi plačamo nekaj tisoč evrov že samo za avtorske pravice pri domačem delu ali prevod takšnega obsega in so stroški produkcije takšne knjige občutno višji. Res je, da spoštujemo avtorje in prevajalce tudi finančno, a s takšnim proračunom si ne predstavljam izdati knjige.
Naj se pomudim še pri okrogli mizi. Denimo to, da najstniki ne hodijo v knjigarne mi ni nič čudnega – saj zanje v njih ni kaj dosti. Knjigarne (in menda tudi knjižnice) v tujini so se že leta nazaj temu prilagodile in ustanovile oddelke za najstnike, saj najstnik na otroški oddelek seveda noče, ker mu je preotročji, oddelki s knjigami za odrasle so mu pa dolgočasni. Najbolj me je vznemiril zaključek okrogle mize z izjavo gospe Celestina, da naj se knjige prodajajo samo preko knjigarn, tudi javnemu sektorju. Tega svet še ni videl! Ali pa je slovensko knjigotrštvo izjema in zanj ne veljajo ekonomske in tržne zakonitosti, ki pravijo, da je treba vsaki ciljni skupini prilagoditi distribucijske kanale ali po naše prodajne poti. Knjigarne so le eden od distribucijskih kanalov knjige, ki je in bi moral biti namenjen fizičnim osebam, ‘končnim potrošnikom’, če že hočete, njim naj se posvečajo, nanje naj se osredotočijo, da bodo kupovali knjige. Če knjigarne ‘svaštarijo’ se tudi končnemu kupcu ne morejo tako posvetiti, kot bi se lahko. In če knjigarne računajo le na prodajo knjižnicam (‘nov poslovni model’ dr. Blatnika ‘knjižnice bodo kupovale’) smo tam kjer smo. A tudi ta model ne pije vode, premalo knjižnic je v Sloveniji, da bi lahko založnik preživel le s tem – če želi delati dobre knjige seveda, katerih produkcija ni poceni. Res pa je, da je v knjižnicah zaslediti res veliko slabih komercialnih izdaj, pri katerih založbe spuščajo standarde popolnoma na tla. Ko sledim produkciji ‘komercialnih naslovov’ ugotavljam, da zmorem prebrati le izdaje redkih založb, za manj kot prstov ene roke jih je, potem je pa že konec. Predvsem police s temi knjigami v knjižnicah so polne slabo prevedenih, slabo zlektoriranih in nekorigiranih knjig, ki jih je težko brati in ki bralca namesto da bi ga jezikovno mojstrile, siromašijo. Popolnoma jasno mi je, da se napake zgodijo, da ni knjige brez slovničnih in tipkarskih napak, da je lovljenje le-teh drago, vse to doživljam na svoji koži, a vseeno ne razumem kako lahko toliko slabih izdelkov najde pot na police knjižnic. Saj človek lahko že po nekaj straneh spozna ali je knjiga vredna časa za branje. Razlagam si, da verjetno obstaja le malo žanrskih knjig, ‘lahkotne literature’ če hočete, ki je narejena obrtniško dobro in so nabavne službe v knjižnicah v zadregi, ko se trudijo ugoditi najpogostejšim željam bralcev. Če pogledam po knjižničnih policah takšno literaturo, ki pa je narejena korektno, izdaja praktično le Mladinska knjiga in verjetno knjižničarji res nimajo kje nabavljati širokim množicam priljubljenega branja kot pri založnikih, ki na vse kriplje nižajo stroške na račun kakovosti izdelka.
Uf, in zdaj še celo jaz tarnam. Res časi niso lahki, za založnike in knjigotržce še težji kot v nekaterih drugih panogah. A z resnim delom, prilagodljivostjo, inovativnostjo, predanostjo in predvsem strokovnostjo, ne le lovom za dobičkom za vsako ceno, se bo zagotovo dalo nekako preživeti. Dve desetletji sem delala v drugi panogi in ob prehodu v založništvo mi je sapo jemalo kako neurejeno je to področje, kako večina računa na pomoč države, kako se za ‘skrbjo za kulturo’ skrivajo čisto navadni lovci na javna sredstva. Saj bi se načeloma strinjala z mnenjem direktorja založbe Učila v petkovem Delu, tudi jaz zagovarjam čim manj reguliranja trga in vse tisto, kar tam našteva (sama sem proti zakonu o knjigi in enotni ceni knjige, čeprav smo že v mišji založbi različnih mnenj o tem), če bi cenovna politika te založbe ne storila toliko škode slovenskemu založništvu. Za nekaj evrov je nemogoče narediti dobro knjigo, cene te založbe pa dajejo nepoučenim vtis, da je to možno. Je pa res, da se na subjekti na trgu pač vedno profilirajo – nekaterim je cilj biti mastodontni ‘nizkocenovec’ z distribucijskimi kanali namenjenimi širokim ljudskim množicam (supermarketi …) in rezanjem stroškov za vsako ceno, drugim več pomeni kakovost. Oboje pa ne gre. Dobra kakovost in nizka cena še nikoli nista šli skupaj.
Morda še o številu novih naslovov. Šokantna je številka o 6000 novih naslovov letno, o skokovitem povečanju tega števila v zadnjih letih, čeprav se sprašujem kaj vse je v tej številki, koliko diplomskih nalog, izdaj v samozaložbi itd. Ni ga pa, da bi razložil ta pojav, vsi le obsojajo založnike kaj se gredo, kako hlepijo po blaznih dobičkih. Pa razlog ni v njih, ne vem zakaj tega nihče na glas ne pove. Najpomembnejši vzrok za ta porast je namreč padanje prodanega števila izvodov po naslovu in ker se založniki borijo za preživetje, morajo pač izdati tri naslove, da zaslužijo toliko, kot prej z enim. Če z enim tolčejo hud minus, pokrivajo stroške z drugima dvema.
Kakor koli, kljub obljubljeni kampanji promocije branja s strani države, se ob poznavanju slovenskih marketinških agencij bojim, da ne bo izzvenela v smeri, kot jo slovenski založniki in knjigotržci resnično potrebujemo in ki je bila na konferenci večkrat omenjena: v vzpodbujanju nakupa knjig, v spreobračanju miselnosti, da mora biti knjiga na piedestalu, zgolj na policah, bog ne daj, da bi jo brali na avtobusu in potem zavrgli. Le kako prepričati Slovence, da je:
1 knjiga = dve kino vstopnici in pokovka ali
1 knjiga = vstopnica za gledališče ali opero ali
1 knjiga = povprečna mesečna naročnina za mobilni telefon (brez pogovorov) ali
3 knjige = 1 vstopnica za košarkarsko tekmo Eurobasket …