Pred kratkim sem sodeloval na predstavitvi knjige, ki sem jo ilustriral. Moderatorka je knjigo zelo podrobno prebrala in je pisateljici postavljala natančna vprašanja. Kaj ste mislili s tem, kaj z onim, kdo je vaš pisateljski vzornik, komu je vaša knjiga namenjena, in tako naprej. Vsa zelo dobra in relevantna vprašanja. Ko pa je morala v pogovor vključiti še mene, me je začela spraševati o družini, zdravju, stresu, politiki in najljubšem okusu sladoleda. Spraševala me je o praktično vsem, le o ilustraciji skoraj ničesar. Kako je mogoče, da je pisateljica dobivala tako zanimiva vprašanja, z ilustratorjem pa je bila v zadregi, kaj za vraga ga sploh vprašati? Je kriva moderatorka ali gre za bolj splošno zadrego?
Ko prebiram recenzije slikanic, otroških in mladinskih knjig, sem vedno znova začuden, da recenzenti ne napišejo česa več o ilustracijah. Večinoma zelo dobro razumejo zgodbo, njeno aktualnost in vzgojni potencial, o ilustraciji pa navadno povedo zelo malo, če sploh kaj. Velikokrat omenijo, da so ilustracije lepe, humorne, čudovite, pisane ali zabavne. Zelo splošni opisi, ki bi jih bolj ali manj lahko uporabili za večino otroških in mladinskih ilustracij. Podobno je tudi v knjižnicah. Naši knjižničarji so pravi zaklad znanja in priporočil o mladinskih in otroških pisateljih. Ko pa vprašanje zaide na polje ilustracije, postanejo odgovori posplošeni in neodločni.
Zdi se mi presenetljivo, da ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z otroško in mladinsko literaturo, velikokrat ne vedo povedati ničesar smiselnega o ilustraciji. Dvomim, da strokovnjaki ne opazijo, kolikšen delež literature za otroke in mladino zapolni prav ilustracija. Vsi se bodo strinjali, da brez ilustracij v otroški in mladinski literaturi ne gre. Ilustracije so tiste, ki otroke najbolj pritegnejo in jih obdržijo pri knjigah. Ilustracije jih navdušijo in začarajo. Brez ilustracij, skratka, ne gre. Zakaj torej ob ilustracijah strokovnjaki velikokrat obnemijo? Je poglavitni razlog njihova izobrazba? Obilica komparativistov, slavistov in bibliotekarjev ter le peščica umetnostnih zgodovinarjev in likovnih pedagogov? Morda se zato ne čutijo kompetentne, da bi kaj več povedali o ilustraciji? A četudi nimamo teoretične podlage in akademskih kompetenc, lahko vseeno nekaj povemo o stvari. Poskusimo.
Najprej lahko odmerimo ilustraciji njeno mesto. Nekatere knjige bi prebrali brez težav, tudi če ne bi bile ilustrirane. V takšnih knjigah ilustracije so okras, popestritev, morda kot spodbuda k nakupu. Te knjige bi bile brez njih nekoliko bolj puste in nekoliko manj privlačne, a šlo bi tudi brez njih. In tu je najbrž že dovolj, da nanizamo nekaj od zgoraj navedenih pridevnikov. V večini otroških in mladinskih knjig pa so ilustracije bistven del knjige, saj se ilustracije prepletajo z besedilom in celo od besedila prevzemajo pripovedovanje. Brez ilustracij teh knjig ne bi bilo. Potem so tu slikanice, kjer ilustracija očitno prevzame glavno vlogo. Večina jih vključuje celostranske ilustracije in zelo skromno količino besedila. Zato jim tudi rečemo slikanice, in ne pisanice.
Ali ilustracija besedilo zgolj spremlja, se morda z njim prepleta in ga celo sprevrača? Mislim, da naloga ilustracije ni le v tem, da upodobi, kar je z besedilom povedanega. Najboljša ilustracija je tista, ki nekaj k tekstu nekaj doda. Morda doda igrivost, ki manjka besedilu, morda podari neki ton, ki je v besedilu le nakazan, morda izpostavi nekaj, kar je v besedilu le na kratko omenjeno. Ni le besedilo tisto, ki govori. Govorijo tudi ilustracije. In čeprav dokaj spontano razumemo, kaj nam želijo povedati, je stvar morda nekoliko težje ubesediti.
Je ilustracija pogumna? Je ilustrator upodobil zadeve izzivalno in neobičajno? Ali pa je svoj izraziti slog prilagodil nekemu povprečnemu okusu? Morda se komu zdijo ta vprašanja nenavadna, a to so pomembna vprašanja za sodobno ilustracijo. Tako kot na večini ostalih področij vzgoje je tudi na področju branja vzgoja postala pretirano zaščitniška. Mladim bralcem tako velikokrat ponujajo predvidljive ilustracije, take, ki jih zagotovo ne bodo vznemirile in frustrirale. Jih bodo pa zato zlahka zdolgočasile in jih odvrnile od branja.
Zakaj nam je neki ilustrator pri srcu? Kaj je tisto, s čimer nas navduši? Je to njegov specifični smisel za humor, so to njegove epske upodobitve, njegove zasanjane pokrajine, njegovi simpatični liki, način, kako psičkom riše smrčke. Najbrž ni napačnega razloga, da nam je ilustracija všeč – ali da nam ni.
Kaj torej lahko povemo o ilustraciji? Tako bi povedal jaz.
V tej slikanici (Mali modri in mali rumeni) namesto likov nastopajo kosi barvnega papirja. Zato je ilustracija tudi bolj zabavna, pa tudi drzna, saj je precejšen izziv prikazati tek, igro in lovljenje po parku, če imaš na voljo le kose barvnega papirja. Besedilo in ilustracija sta tesno povezana. Brez besedila najbrž ne bi vedeli, kaj je narisano, brez ilustracije pa bi bila zgodba nerazumljiva. Kaj pa nam govori ta enostavna ilustracija? Leonni nam je namreč pokazal, da če oskubimo človeka vseh lastnost in ostane samo njegovo golo jedro, lahko vidimo, da drug na drugega vplivamo bolj, kot si upamo priznati. To nam po mojem povedo njegove ilustracije. Enostavnost ilustracije predvsem meri na bralce, ki imajo veliko domišljije, saj jim dopusti, da si mala dva predstavljajo po svoje ali pa se celo postavijo v vlogo enega od njih.
Že tako resni zgodbi (O kravi ki je lajala v luno) je Škerl dodal resnost in globino. A kljub vsej resnosti je pustil nekaj prostora za hece. Narisal je namreč izjemno simpatična in priljudna junaka. Čeprav sta glavna lika le zgarana stara krava in odslužen žrebec, se nama v njegovi izvedbi zlahka prikupita. Posebej mi je všeč Van den Hijev frak. Kje se kupi take fine cote? In v tem, da nam je prikupil ta dva lika, da ju je prikazal tako simpatično, je po mojem največja vrednost Škerlove ilustracije. In obenem je to tudi njeno sporočilo: tudi odsluženi žrebci in zgarane krave so vredne vse pozornost. Ravno zato je ta zgodba o staranju berljiva in privlačna vsem generacijam.
Grdavši ne bi mogli dobiti bolj primernega ilustratorja, kot je Zvonko Čoh. Zelo dobro mu uspevajo absurdni liki in nenavadni izrazi. Ena od odlik njegove ilustracije je, da zelo nazorno in podrobno upodablja smrklje, blato, znoj, slino in podobne substance, ki bi jih drugi ilustratorji nemara skrili, zavili ali le nakazali. Za najmlajše bralce, ki jim je ta knjiga namenjena, je to še posebej primerno, saj so v letih, ko se še niso naučili kontrolirati smrkljev, sline in druge nagravžarije. Obenem pa se jim večinoma zdijo neverjetno smešni. V Čohovi izvedbi tudi so.
Takole. Poskusil sem nakazati nekaj točk, ki jih lahko poveste o ilustraciji. Ali pa vprašate pozornosti lačne umetnike na naslednji predstavitvi knjige. A v resnici nismo še ničesar povedali o stilu. Ničesar o upodobitvi likov. O črtah in barvah. Niti dotaknili se nismo likovne teorije. Morda poskusimo s tem kdaj drugič.
Ivan Mitrevski
1 Comment
Comments are closed
ana
Jun 19, 2018 at 8:33
Odlično!!