O MLADINSKEM LITERARNEM FESTIVALU
Piše Mati Miš
Tele Bralnice pod slamnikom nam dajo vetra. Vsako leto sproti. In vsako leto imamo kakšnih dvajset prireditev več. In vsako leto se nas s festivalom ukvarja manj. Ne namenoma, slučaj tako prinese. A ko je festival mimo, se čudimo vsej nervozi in hitenju, češ, saj se je vse lepo izteklo. Ozadje letošnjega festivala je bilo v osebnem življenju nas, ki smo na mišji strani pripravljali in izvajali prireditve, povsem temno. Če bi takšen scenarij bil v kakšni naši knjigi bi njeni ocenjevalci zagotovo rekli, da je v njej vsega preveč, da pisatelj slika vse preveč črno – a življenje piše tudi takšne zgodbe, čeprav bi si želeli, da bi jih ne. Vseeno smo zmogli, nekoliko hektično sicer, a vse prireditve so se dobro iztekle in udeleženci naših stisk niso začutili.
Velika reč je bila to – kar šestinsedemdeset prireditev na različnih koncih Slovenije. Sedemnajst književnih ustvarjalcev, dva gosta iz tujine, prijazni veleposlaniki, ki so slovenskim mladim prenašali poetično tradicijo svojih dežel. Cel kup mentoric, knjižničark, učiteljic in več tisoč udeležencev … Če je vsak od udeležencev prebral le eno knjigo več kot sicer, je to že več tisoč prebranih knjig.
A vse to kakor da ne pomeni nič. Ker se ne dogaja na ljubljanskem Tromostovju, ker je namenjeno mladim na podeželju, v predmestjih, tam, kamor sicer kulturne prireditve redkeje zaidejo, in ker je to pozitivna zgodba, je skorajda popolnoma nezanimiva za medije. Svetovno priznani pisatelj je mnogo manj privlačna tematika za objavo kot nekdanja slovenska misica, ki sreča nekega fejk Korejca in so jo polni vsi mediji. Saj nas na mišjem koncu to niti ne špikne več zelo, vajeni smo denimo, da o dražbi, kjer je izkupiček dobrodelno namenjenih sredstev par sto evrov, pišejo vse povprek, pri nas pa smo ob desetletnici podarili za več kot 32.000 € knjig in ni bilo omenjeno nikjer. No, saj nismo dali zato, da bi pisali o nas. Nikakor. Ampak malce pa zaskeli, ko se samo zahvaljujoč nekaterim resnično srčnim novinarjem kaj pojavi o takšnem pisatelju kot je John Boyne. Za manj kot prste ene roke jih je, ki so prepoznali, da je vredno o tem kaj objaviti, a so. Na srečo obstajajo tudi taki novinarji. Neskončno smo jim hvaležni!
Ob takšnih dogodkih kot je obisk pisatelja iz tujine, ki svoje knjige izdaja v 46 državah sveta in ki je prodal kar pet milijonov izvodov svoje knjige, se zgodi marsikaj, kar ponuja snov za razmišljanje. Tole Mati Miš je neprijetno presenetilo to, da je bilo ob vsem povpraševanju v zadnjih mesecih, kje se bo lahko srečalo Johna Boyna, na prireditvi, ki je bila organizirana izključno za to, zgolj kakšnih ducat ljudi. Pa smo vsakomur vnaprej obljubili njegovo knjigo za darilo in še njegov podpis po vrhu. Še dva dni pred tem smo na 400 (!) naslovov poslali vabilo, objavili oglase, naredili vse, da bi informacija prišla do bralcev. Tudi tega ne razumem, da so ga popolnoma ignorirali njegovi stanovski kolegi, slovenski mladinski pisatelji. Saj, če bi morali priti posebej zato v Društvo slovenskih pisateljev, pa ne, uro za njegovim nastopom jih je prišlo kar nekaj na podelitev desetnice. Sprašujem se ali je posredi nevoščljivost, prevzetnost ali zgolj brezbrižnost. Ga ni bilo, ki bi ga zanimalo kako mu je uspelo napisati uspešnico kot je Deček v črtasti pižami, ga ni bilo, ki bi mu postavil kakšno ‘strokovno’, ‘pisateljsko’ vprašanje, ko pa je treba tarnati in se pritoževati, pa so takoj vsi na kupu. In potem so se čudili, kako da je pisatelj takoj po prireditvi odšel v hotel – saj ga nihče ni imel za mar! Pa bi izvedeli marsikaj zanimivega. Denimo zakaj piše otroške knjige v tretji osebi, romane za odrasle pa v prvoosebni pripovedi … Ali kako mu uspe napisati knjigo o holokavstu brez enega samega prizora nasilja … Ali kako mu uspe napisati osnutek knjige v 50.000 besedah v dveh dnevih in pol …
Da pa ne bo sama jamarija naj omenim nekaj imenitnih festivalskih projektov. Predstavo Rokovnjači in Matjaž, ki so jo več mesecev pripravljali učenci in učitelji OŠ Brdo, kljub temu, da so imeli hkrati premiero spevoigre Kresniček, oboje so izvedli več kot odlično. Pa likovni projekti, njihove tipne slikanice in razstava na kamniški OŠ Marije Vere so nas posebej navdušili. In kako so bili na Johna Boyna odlično pripravljeni na OŠ Rodica ter učenci domžalskih in kamniških osnovnih šol, je tudi vredno posebne omembe, tudi prireditev na OŠ Frana Albrehta je bila odlično organizirana. Le če bi ne bilo med prireditvijo nerazumljive želje po prevajanju, ta je tole Mati Miš malo spravila na obrate. Še posebej, ker smo se pred začetkom lepo dogovorili, da prevajanje ni potrebno. Prijetno pa so nas presenetili s tem, kako so bili tudi na slovenske avtorje pripravljeni in kako so jih sprejeli v OŠ Rodica, OŠ Sežana in OŠ Dob, no saj tudi drugje, a njih je treba omeniti ker so izstopali – pa seveda ne smem izpustiti zanimivih aktivnosti na OŠ Litija. Zagotovo bi morala omeniti še marsikoga … Vse to so razlogi, da bomo v naslednjem letu vso pozornost namenili tistim, ki radi in dobro sodelujejo.
Festival je na srečo mimo in vsem, ki so sodelovali pri organizaciji se zahvaljujem za trud – Tilki, Anji, Knjižnici Domžale, Knjižnici Cirila Kosmača Tolmin in vsem drugim. Hvala tudi vsem, ki ste se Bralnic pod slamnikom 2013 kakor koli udeležili in pomagali dajati veljavo prostočasnemu branju.
Zdaj čakamo, da nam kje posije kakšen sončni žarek …