Piše Mati Miš

Na Kubo si je Ata Miš že leta, kaj leta, desetletja želel potepsti. Pa je vedno prišel na vrsto kak drug zanimiv košček sveta, kjer sva imela še kakšne drugačne opravke kot potepuške – največkrat službene. Te jesenske počitnice pa so na vrsto prišli tudi kubanski ritmi. Takšni in drugačni, presenetljivi včasih v plus, včasih v minus. Izkoristila sva prijazno povabilo in tako preizkusila tudi kako je potovati s potovalno agencijo. Že četrt stoletja na potepe po svetu odhajava sama in bilo me je pošteno strah.

Pa so me popotniki potolažili, da z Oskarjem tudi zadrti individualisti lahko uživajo. So imeli večidel kar prav. Bilo je fajn in čeprav velika skupina ni hvaležna za takšno pot, so naju medse vzeli fejst ljudje in iz tega izhajajoče pomanjkljivosti s časom zbledijo. Tiste vodičeve razlage, ki jih zaradi velikosti skupine nisem uspela slišati, bi počasi verjetno tako ali tako pozabila, se tolažim. Čeprav me malce tudi jezi, da slovenska agencija ne premore za vodičev mikrofon, kadar je skupina tako velika … Nemogoče, da bi vsi slišali vodiča, pa naj se je še toliko trudil. Prednost potovanja z agencijo naj bi bila tudi v tem, da pred potjo ni treba proučiti dežele, kamor grem, a zdaj vidim, da ni bilo slabo imeti s seboj kakšne knjige. Aja, in še to: tile vtisi o Kubi izhajajo zgolj iz tega potovanja in lahko, da sem Kubancem storila kje kakšno krivico. A tako sem pač Kubo v dobrem tednu videla jaz.

Stari Hemingwayjev Santiago pravi, da ‘je bolje, če imaš srečo. Toda rajši sem natančen. Potem si pripravljen, če pride sreča.’ Če pride … In sem se spraševala, ko sem opazovala kubansko življenje, ali je to, da imaš zagotovljen minimum zadovoljevanja zgolj temeljnih človeških potreb, torej hrane, zavetja, obleke, dela, izobraževalnih in zdravstvenih storitev pa glasbo in ples za povrh, dovolj za človeka vredno življenje. Je to že sreča, saj se tako izogneš zahodnjaškemu stresu, hitenju, pehanju po nedosegljivem? Da popoldan sedeš na gugalnik in v noč ne počneš drugega kot opazuješ sosede (ker je osvetlitev preslaba je verjetno težko brati knjige – zame nepredstavljivo) … Do srca me je zeblo, ko sem opazovala kočure, mimo katerih smo se vozili in je borna luč zvečer omogočala pogled v skromno intimo bivanjskih prostorov, o dnevnih sobah, kot jih poznamo v Evropi, tu pač ne moremo govoriti. Imenitna vodičeva poteza, ko nam je razdelil vsakemu po desetino mesečne plače v domačijskih pesosih in nas napotil po nakupih v trgovine za domačine, je dosegla več, kot še tako izjemne razlage – prav bedno založene police pred katerimi so se kupci drenjali za tisto, kar je bilo pač tisti dan tam, skladovnice jajc in nekakšnih konzerv so bile denimo takrat vroča roba. Sklepati bi bilo, da večina Kubancev ni tako natančnih kot stari Santiago in je s srečo potem bolj tako tako … Sreča zagotovo niso blagovne znamke in potrošniške dobrobiti, nikakor. A da ne morem oditi kamor in kadar želim, da ne morem kupiti knjige še o čem drugem kot o komunističnih zadevah, da bi svoj čas morala za osnovne življenjske dobrine spet prebijati v vrstah, ne, hvala, ne bi. Nismo se vrnili nazaj leta, pač pa v čas takoj po drugi vojni – moji prvi spomini sežejo v sredino šestdesetih, ko smo pri nas imeli mnogo bolj založene trgovine. Titov ‘socialzem’ vsaj od sredine šestdesetih ni bil tako hud, kje pa, mnogo lepše nam je bilo kot je danes Kubancem. O obdobju po drugi vojni tega ne morem reči, me še ni bilo in vse kar vem je iz pisane besede, verjetno pa bi tiste čase lahko primerjali s sedanjimi kubanskimi.

Pa Havana. Prestolnica, ki bi bila lepa, ki bi bila mogočna, ki bi bila vredna tega naziva, če bi pred petdeset in toliko leti ne bilo revolucije. Tako je zgolj zanimiva in pomilovanja vredna. Kot pri stari ženski, nekdaj krasotici, lahko zaslutiš poteze nekdanje lepote, ki jih je razbrazdalo in izpilo življenje. Vidiš zgolj sledove njenega pestrega življenja (ob)iskane lepotice. Preteklo hedonistično življenje je Havani pustilo tisto nekaj, kar se skriva za propadajočimi zidovi, pod odpadajočimi štukaturami in vegastimi tlaki, kar pa lahko v mislih podoživiš le z obilo domišljije.

In v takem Kuba stavi na turizem premožnejših – kot bi si otrok izmislil pravljico in verjel, da se uresniči. Res so cene za turista skorajda primerljive z našimi, a tudi zato popotnik, še bolj pa počitnikar pride večinoma na Kubo trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Na razvijanje dolgoročnih odnosov s turisti tu še niso slišali, čeprav denimo na sosednjem otoku, v Dominikanski republiki, to dodobra obvladajo. Oskubsti tujca je na Kubi mantra tako državnih turističnih podjetij kot revnih domačinov, ki prosjačijo za milo in kemične svinčnike in ki v tujcih vidijo predvsem vrečo denarja. A jih je razumeti. Značilno karibsko prijaznost pa je socializem uspel precej zatreti, pogosteje kot nasmeh in pozdrav (tudi od turističnih delavcev) doživiš pogled v tla ali pa je nasmeh nekako boječ. Škoda.

Turista, bodisi popotnika ali počitnikarja najbolj zmoti industrijskost turističnih kapacitet in hrane. Povsod je enako slaba, pa ne gre za drugo kot površno pripravo v smislu ‘saj je vse dobro’. Razen v zasebnih restavracijah, tam smo kar dobro jedli. Zanimivo: na krožnikih z logom hotelske verige – pri večerji v hotelu pa je že na začetku večerje zmanjkovalo krožnikov. In v hotelskem baru hotela s štirimi zvezdicami so imeli le šest (6) steklenih kozarcev, koktajle so nam stregli v plastičnih. Še sreča, smo si potem rekli v četrtem hotelu, ko smo videli, kako so kozarce pomivali. Starejši še nismo pozabili samoupravljavskih časov, ko so si mnogi razlagali, da je tisto, kar je naše, treba odnesti domov. No, saj zdaj nekateri počno to pri nas v milijonkrat večjem obsegu pa še vedno nikomur nič. Bo že nekaj na tem in Kubancem tega ne gre zameriti.

Najboljša hrana na Kubi so bile zagotovo banane. Majhne, s tanko lupino, omamno slastne, prodajali so jih ob cesti. Bananovci so kulturna rastlina, ki sem jo najpogosteje opazila z avtobusa. Sicer pa kar srce boli ob vsej tisti rodovitni zemlji, ki ostaja neobdelana. Velika dolina recimo, ki jo vodič predstavi kot nekdaj polja sladkornega trsa, kar kliče marljive roke naj jo obdelajo. Sem bi morali naseliti Kitajce, kar uspejo oni ustvariti, začudi popotnika na Kitajskem. Čeprav se pa potem sprašujemo, kaj z onesnaženostjo. Prava mera vsega, bi bil pravi odgovor. Tudi zdravo okolje ne pomeni dosti, če so ljudje lačni. Ne bom pozabila dečka, ki mu je Ata Miš dal tudi nekaj vrečk sladkorja, ki sva ga zbrala ob kavah v hotelih. Kako z veseljem ga je pokazal dedku, kako so se mu svetile oči! Navadne majhne vrečke sladkorja, pa takšno veselje. Menda sladkorja na Kubi za domačine ni, ker ga izvozijo …

Pa je na Kubi tudi lepo, nikar me prehitro zmerjati, da sem preveč pikolovska in razvajena. Čeprav večinoma monotona in neobdelana pokrajina se na zahodu kar naenkrat prelije v pravljično, posejano s tobakovimi polji. Z veseljem bi turistično industrijski Varadero zamenjala za dan več v tem sanjskem kopastem gričevju. Tudi hotel na vrhu griča, čeprav skromen in z mravljami v sobi, je pridodal vzdušju, nič ni zmotilo. Večer je bil eden ‘naj’ na poti, čeprav se nekateri nismo udeležili vaške veselice in smo si jo organizirali sami. Pač nismo vsi za ples.

No, ta hotel z najmanj zvezdicami na naši poti nas je navdušil v nasprotju z razvalino od hotela blizu Cienfuegosa, v programu opisanega ‘v čudovitem kotičku sredi narave’. To je po mojem mnenju glavni kiks agencije na tem potovanju – kot bi nas s tem opisom malce vlekli za nos sem imela občutek, plesniva soba, ščurki, iz pip je tekla rjava voda, ko smo se pritožili, pa se je še vodič postavil v bran hotelirjem češ, da je prej tri dni deževalo, in ne na stran nas gostov. Pa bi bilo dovolj, da bi nam rekel, da nas razume, da se žal tako pozno zvečer ne more nič storiti, naj malo potrpimo, skratka, tisto ‘sočustvovanje’ iz teorije obravnavanja pritožb, pa bi bili vsi krotki. Čeprav tudi narava tam okoli, ne plaža, ne morje, niso bili kaj prida, slovensko morje je lepše, smo skupinsko ugotavljali. Z Atom Mišem nama je uspelo tam preživeti prosto dopoldne le zgolj zaradi čistega ruma že po zajtrku, pa ne enega.

Je pa morje lepo, če ne pa vsaj veličastno drugod, kamor smo pač imeli možnost pokukati. Plaži na Playa Ancon in v Varaderu sta bili uživaški karibski, bel pesek, palme, turkizen in globokomoder odblesk vode. Pa denimo v hladnem vetru, ki mu starec pravi brisa, pršeči velikanski atlantski valovi in prav posebna svetloba ob (spet) srčni glasbi pod Hemingwayjevim spomenikom v njegovi vasi Cojimar. Neskončen mir je vel tam naokrog glasni glasbi navkljub, to je bil eden od mojih najljubših kubanskih trenutkov. Ne samo zaradi občudovanja Hemingwayevih del, pa tudi zato. Stari Santiago bi rekel: ‘Bilo je prelepo, da bi bilo moglo trajati.’ Morda ravno v takih kratkih koščkih časa nekolikanj narobe hodi, če si del velike skupine, da jih ne uspeš zaužiti tako, kot bi bilo najlepše. A morda se je tudi tega moč naučiti, kdo ve.

Glavni kubanski adut je pa zagotovo glasba in če ti jo vodič tako izvrstno predstavi v vseh njenih oblikah, še sploh. In strast s katero glasbeniki prav v vsakem lokalu izvajajo te ritme je občudovanja vredna. Vodič je imel prav – glasba je tisto največ, kar popotnik odnese s seboj s Kube. Čeprav bova z Atom Mišem, če bova finančno le zmogla, odšla na počitnice, kadar bova potrebovala izležavanje, raje še tretjič v sosednjo Dominikansko republiko, na potepe pa kam drugam. Svet je velik.